Ne da mi miru, da ne bi spet napisala nekaj o nasilju. Prav zadnjič mi je pisala gospa, ki doživlja partnerjevo nasilje. To me je spodbudilo, da napišem nekaj o zelo pogosti težavi v slovenskih družinah, o kateri se tudi vse več govori v medijih. Ampak ozaveščanja in govora o tem ni nikoli preveč.
Ob besedi nasilje vsi najprej pomislimo na udarce, klofute in pretepanje. Na fizično nasilje, povzročeno z rokami, predmeti. Ker je najbolj očitno, brutalno, največkrat videno v filmih. Šele nato spregovorimo o psihičnem nasilju. Lahko besede ranijo? Seveda. Lahko ranijo bolj kot udarci? Da.
Številni se sploh ne zavedajo, kaj vse spada pod psihično nasilje. Cel spekter verbaliziranih dejanj, od grobih besed, vpitja, poniževanja, sramotenja, zmerjanja, izsiljevanja, groženj, pretirane kritičnosti do postavljanja zahtev in ultimatov, zbujanja občutkov krivde, manjvrednosti, nevrednosti, vzpostavljanja nadzora.
Potem pa so tu še neverbalizirana dejanja: socialna izolacija od drugih ljudi in stikov z njimi, ignoriranje in tišina. Ti zadnji sta eni od najhujših oblik psihičnega nasilja, saj je tišina, ki se ustvari, nabita z napetostjo in občutki, ki jih nihče ne izgovori ali jih pri sebi ne predela.
Pri fizičnem nasilju so mnogokrat vidne različne posledice: modrice, praske, odrgnine. Pri psihičnem nasilju pa zunanjih ran ni, so le notranje. Med te spadajo občutek manjvrednosti, nevrednosti, nekoristnosti, pomanjkanje in izguba samozavesti, samospoštovanja, občutek žalosti ali depresija, občutek nemoči, tudi v čustvena nestabilnost, pomanjkanje motivacije, energije in ne nazadnje misli o samomoru in poskusi samomora. Kaj je huje od ranjene duše? Telo se lahko zakrpa, duša veliko težje.
Zakaj se prav meni dogaja, da je mož do mene nasilen? Sem res tako slaba ženska, mati, gospodinja? Sem nevredna lepih besed, pohvale, topline, ljubezni? Sem res vse to, kar mi mož očita? Vse najslabše? S čim sem si to zaslužila, po vseh teh letih, kar sem naredila zanj in za družino?
To so pogosta vprašanja, ki si jih postavljajo žene nasilnežev. Ne, niste krive, slabe, grde, manjvredne, nesposobne. Sploh pa si tega ne zaslužite. Resnica je v tem, da ima mož ali partner težave s predelovanjem svojih občutkov, ki lahko izvirajo iz sedanjih odnosov (v družini, službi) ali pa iz preteklosti, ko je odraščal.
Takrat je nekdo vanj vcepil občutke manjvrednosti, nesposobnosti, ki jih zdaj preslikava na ženo, pravzaprav pa so to njegovi občutki, s katerimi se sam ne zmore spopasti, ali pa so celo nezavedni in tako niso del njegovega zavedanja, razreševanja. Ali pa je nekdo z njim ravnal kot z vsevednim in vsemogočnim bitjem, povzdignjenim nad vse druge, ki te tlači in kritizira, saj je vendar on najpomembnejši, počne stvari najbolje, ima najbolj argumentirano mnenje o vsem.
S takšnim zavedanjem sebe bo vedno vstopal v odnose z drugimi, najbolj pa bodo njegove besede in vedenje začutili in opazili prav njegovi najbližji, žena in otroci.
So rešitve, kako si pomagati v nasilnem odnosu. In prvi takšen korak je zavedanje, da niste grdi niti nesposobni, nevredni ljubezni, ampak vas drugi, torej mož, tako doživlja, ker se ne more soočiti s svojimi ranami in občutki, ki tičijo v njem.
Ana Zarnik Horvat,
univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije
Vprašanja in dileme v zvezi s partnerskimi in družinskimi odnosi pišite na naslov:
Revija Lisa, Vošnjakova 3, 1000 Ljubljana
ali na e-naslov: ana.zarnikhorvat@gmail.com.
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
