Odnos med starši in učitelji je zelo občutljiv in danes grizem v to jabolko, ki je včasih grenkega okusa. Pokažite mi starša, ki se vedno strinja z odločitvami učitelja in ki jih jasno in glasno zagovarja pred otrokom!
Kakor sledim tej problematiki kot starš in strokovnjak, vidim, da vse več staršev pred otroki v negativni luči komentira odločitve učiteljev in s tem neposredno ruši avtoriteto učiteljev.
Zakaj je to zelo nevarno in neprimerno? Verjamem, da se nekateri med vami ne boste strinjali z menoj, a vseeno vztrajam, da bi morali tudi starši podpirati učitelje pri njihovem delu in prizadevanjih. Učitelj nosi vlogo avtoritete per se, torej mu jo dodeljuje funkcija kot takšna. Naloga učitelja je, da učencem predaja zahtevano in predpisano učno snov, da preverja njeno razumevanje in obvladovanje, posredno pa učitelji v veliki meri tudi hote ali nehote vzgajajo in s tem prevzemajo od staršev del njihove funkcije.
Učiteljski poklic je zelo nehvaležen, sploh v zadnjih časih, ko starši od učiteljev zahtevajo, da so vsemogočni, nezmotljivi, absolutno pravični, in ko gre za njihovega otroka, tudi popustljivi. Če učitelji pokažejo strah pred napadalnimi starši, izgubijo svojo pozicijo. Vse pogosteje se dogaja, da starši pridejo v šolo negativno in napadalno naravnani, zahtevajo od učitelja rešitev problematike, ki naj bi jo rešila sama učenec in učitelj, ter se pri tem vedejo arogantno in nespoštljivo.
Kaj s tem vedenjem takšni nevzgojeni starši kažejo svojemu šolarju? Da se z nasilnim odnosom lahko rešijo zapleti? Da učitelj ne pomeni nič? Kajti ko otrok posluša svojega starša kot prvo pomembno avtoriteto, ki blati učitelja kot šolsko avtoriteto, bo seveda tudi sam v šoli razvil vedenje, ki bo enako vedenju arogantnega starša, in posledično se zapleti in konflikti med šolarjem in učiteljem še poglobijo.
Pa poglejmo na odnos s svetlejšega in bolj konstruktivnega vidika: zakaj ne bi starši priznavali pravilnost odločitve učitelja, tudi če se z njim ne strinjajo vedno? Tega ni treba na glas povedati svojemu šolarju, temveč se lahko odpravite v šolo na govorilne ure in svoje pomisleke razložite učitelju ter ga prosite za pojasnilo. Ali ni tako bolj preprosto in bolj spoštljivo? Starš dobi ustrezen odgovor, učitelju ostane njegova vloga, ki mu pripada v šoli in v izobraževalnem procesu, šolar pa dobi sporočilo, da lepa beseda lepo mesto najde.
Predlagam, da vsi starši premislimo, kdaj bomo na glas komentirali odločitev učitelja, sploh pri ocenjevanju. Namesto tega raje od svojih otrok zahtevajmo, da se učijo in trudijo v šoli, da spoštujejo učitelja ter sošolce, sami pa jim bodimo pri tem zgled. Če bo takšnih otrok v razredu večina, bodite prepričani, da bo tudi učitelj z zadovoljstvom opravljal svoje delo in se pri tem maksimalno potrudil.
Ali naj dovolimo svojemu otroku, da pove svoje mnenje o dogodku v šoli, ki se mu je zdel krivičen ali neprijeten? Vsekakor predlagam, da dopustite svobodo mišljenja, ki pa naj ga otrok argumentira in dokaže. Če otrok sam spora v šoli ni mogel rešiti in vas je prosil za pomoč, mu bodite v oporo in se z njim odkrito pogovorite, kako mu lahko pomagate in kaj pričakuje od vas.
Dandanes so šole zelo odprte za pobude in ideje staršev, bodimo del te skupnosti tudi aktivni starši šolarjev.
Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok v Lisi
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
