Otrok zaide s poti

6. 5. 2011
Deli
Otrok zaide s poti

Ena izmed največjih skrbi in bojazni staršev je, da bi njihov otrok kakorkoli zašel s poti. Pa vendar, nekateri zaidejo. Zapadejo v alkohol, drogo, nezdravo družbo, v računalniške igrice, hazardiranje.  Mnogo od teh stvari je le miškin klik, telefonski klic ali korak stran od mladih ljudi, tako rekoč na dosegu roke.

Mladostniki nehajo hoditi v šolo, ostajajo doma, spijo do poldneva, preostali del dneva pa ni od njih nič koristnega. Starši pravijo, do so njihovi otroci kot v hotelu. To jih jezi, nenehno se prepirajo o šoli, delu, lenobi, brezdelju. Tako obe strani, otrok in starš, velikokrat ne vidijo izhoda iz položaja, ki je že sam po sebi zelo zapleten in čustveno naporen.

Ko delam z mladostniki, ki so odvisni od kemičnih ali nekemičnih substanc, kot so kanabis, alkohol in računalniške igrice, vse bolj spoznavam, da gre za obupane otroke, ki glasno in drastično opozarjajo nase na škodljiv in uničujoč način. Največkrat s tem vedenjem staršem sporočajo, da so se izgubili, da ne najdejo več prave smeri, da potrebujejo pomoč. Vendar so vsi ti prikriti znaki zelo zaviti v vedenje, kot so izmikanje pogovorom, prerekanje, preklinjanje, ignoriranje, verbalno in fizično nasilje do staršev, laži, kraje denarja in drugih predmetov v hiši, stanovanju.

Lahko so celo tako obupani, da jim je popolnoma vseeno, če jih starši vsak dan vidijo omamljene. Občutek imajo, da nič na tem svetu ni vredno, da življenje zaradi njihove osebne stiske, ki tiči globoko v njihovi duši, prikrita z vsemi mogočimi vedenji in besedami, nima več smisla in tega tudi ne morejo najti. Niti se ne trudijo. Živijo iz dneva v dan. Za igrice, za pivo, vino ali vodko, za džojnt.

Vendar je odvisnost največkrat le vrh res velike ledene gore, ki tiči v morju. Tako velike, da se ljudje – starši in otroci, pa tudi okolica – njene razsežnosti ne zavedajo v polnosti. V pogovoru otroci, mladostniki razkrijejo burne družinske scene, nenehne travme, ki so se jim dogajale v otroštvu.

Prepiri med staršema, prevare, ločitev, alkoholizem, psihične motnje, finančne stiske, spolne, fizične in čustvene zlorabe. Govorijo o tem, da jih najbližji, starši niso zaščitili, o spregledanosti, o životarjenju v družini, o zatrtih občutkih, ki jih nikoli niso smeli iskreno izražati. Počutili so se nerazumljene, neljubljene. Zaradi svoje bolečine so v več letih razvili toliko obrambnih mehanizmov, s katerimi se je psiha branila pred lastnim propadom, da sami sebe ne prepoznajo. Postanejo kot roboti, ki ne čutijo, ne razmišljajo, samo so. Živijo iz dneva v dan.

Kako jim starši lahko pomagajo? Kako jih odvrniti od odvisnosti, spraviti nazaj v šolo, do poklica? Starši lahko otrokom, ki so zašli s poti, najbolje pomagajo tako, da začnejo pomagati sebi. Natančneje to pomeni, da začnejo razreševati težave in zaplete v lastnem zakonu ali družini, se potopijo v morje in pogledajo, kaj tiči pod vrhom ledene gore, ki je skrita v razburkanem morju. Poskrbeti zase. Saj starš lahko za druge, zlasti za otroke, najbolje poskrbi tako, da najprej pomaga sebi.

S svojimi besedami ne sporočam, da so starši krivi za otrokovo odvisnost, saj drugače, kot so poskrbeli, vzgajali in ljubili svojega otroka, niso znali. Tako je odvisnost, vrh ledene gore, posledica dogajanj v družini, ki so na otroka vplivala, pa se je iz njih izmaknil na način, ki pomeni beg, umik v odvisnost. Je pa odgovornost, kaj bo otrok naredil s svojim življenjem, v njegovih rokah. Do tega spoznanja ga morajo pripeljati ljudje, ki jim zaupa in ob katerih je lahko iskren. Pred katerimi odstrani svojo bledo masko moči in pokaže obraz, poln ran in brazgotin.

Ana Zarnik, Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord