Pod eno streho

Pod eno streho (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
31. 10. 2013

Številne slovenske družine vedo, kakšno je življenje, če pod eno streho živi več generacij. Ko drug od drugem živi šest, sedem ali celo več ljudi, in to tri ali štiri generacije, so konflikti neizbežni.

Stari starši, družina s svojimi otroki – mladimi ali odraslimi, morda si je kateri od njih ustvaril svojo družino ... Vsi pod eno streho.

Ker je danes socialnih stisk, ko si mlade družine ne morejo privoščiti nakup stanovanja ali hiše, veliko, je omenjena situacija vse pogostejša.

Postavljanje razmejitev

Najtežje, kar je v natrpani hiši doseči, je postavljanje fizičnih in čustvenih razmejitev. To še zlasti velja za mlade družine z majhnimi otroki, kajti velikokrat se dogaja, da mama, babica ali tašča obiskuje vnuke, tudi večkrat dnevno.

Nekatere preverjajo, kako mladi skrbijo za otroke, jim vsiljujejo svoj način vzgoje, jim dajejo občutek, da so nesposobni starši. Ali pa pridejo zgolj na kavo, na klepet in morda vpadejo v neko družinsko dogajanje, spor, odhajanje na obisk, ko se mladi družini mudi.

Seveda pa se s podobnimi težavami z malo drugačno tematiko soočajo tudi ljudje srednjih let, ko se njeni ali njegovi starši vmešavajo v njihov vsakdan in prekoračijo njihove meje ali pa pametujejo, kako so njihovi otroci, najstniki nemogoči, da popivajo, kadijo, sredi noči prihajajo domov in prižigajo luči ali preglasno butajo z vrati. Skratka, motijo njihove utečene dnevne rutine.

Postavljanje meja je pravi izziv, zlasti za tistega, pri katerem živijo pod isto streho z njegovimi starši. Ti se vedno znajdejo med dvema ognjema.

Po eni strani žena na primer možu potarna, kako njegova mama hodi k njim v stanovanje in ji govori, da mora bolje pospravljati in drugače vzgajati svoje otroke. Moža seveda to zelo prizadene in lahko se zgodi, da bo stopil na ženino stran in se aktiviral tako, da bo svoji mami povedal, naj tega ne počenja več, in ji celo navedel razloge za to.

Ker se spremembe ne zgodijo čez noč, bo to proces, pri katerem bo moral sin vztrajati, če želi razmejiti prekoračene meje in vzpostaviti varnost, mir in zadovoljstvo znotraj družine, ki si jo je ustvaril.

Druga možnost, ki jo sin lahko ubere, pa je, da svojo lojalnost izkaže mami in očetu, in ne ženi. Postavi se na njuno stran in ženi očita, da pretirava, da ne sprejema njegovih staršev, da se vedno nekaj pritožuje, da mora tudi ona kdaj popustiti in sprejeti starša, ki s svojimi dejanji hočeta vsem dobro, da ju ne spoštuje. S tem tvega partnerski konflikt in čustveno, nato pa še fizično odtujitev, ki v najslabšem primeru vodi do ločitve ali ženine odselitve.

Poseganje v življenje odraslih otrok

Ko pa ostareli starši posegajo v življenja odraslih otrok, se z leti znajdejo v enakih precepih, le da je krivda tam tista, ki jim dostikrat zveže roke, da bi ukrepali v smeri postavljanja razmejitev.

Mama, ki kuha kosilo za hčerko in njeno družino, hkrati obed izrabi za to, da tarna o svojih težavah in se pritožuje nad vedenjem vnukov, sosed, sorodnikov. Preostalim je zelo neprijetno, ampak nočejo užaliti mame ali celo poslabšati njenega zdrav­stvenega stanja.

Ali pa mama večkrat prihaja v njihovo stanovanje, celo brska po osebnih stvareh, si vzame pravico, da vzame hrano iz hladilnika, sestavine za kuho, zobno kremo, in to počenja dnevno. Za njih lika, pospravlja, ne da bi jo kdo prosil. Seveda hčerki ustreza, da mama veliko stvari postori zanjo, hkrati pa se zaveda, da bi ta opravila lahko opravljali ona, mož ali njeni otroci; da je to njihova odgovornost.

Takrat je zelo pogosto na delu krivda, ki se skriva v naslednjih stavkih: saj sem samo dobro hotela, vnuki so leni in nočejo pospravljati, pa jaz to naredim, ker ne morete imeti tako razmetano, saj samo vsake toliko časa pridem kaj iskat v vaše stanovanje, sem mislila, da smem in da mi zdaj tega ne boste naprej metali, s temi prepovedmi, ki jih uvajate, sem še bolj sama, nihče več ne pride k meni.

Starejšega človeka je težje usmeriti za meje, ki se na novo vzpostavljajo, ker so bile porušene leta in leta, se zdijo samoumevne in jih bodo z uporom, ki se bo skril za užaljenost, tišino, prepiri, naprtitvijo krivde težko sprejemal, celo zavračal.

Postavljanje meja v hiši, kjer več generacij živi pod eno streho, je trd oreh.

Nekaterim to nikoli ne uspe in se sprijaznijo s tem, da je mama ali tašča pač takšna, drugi meje začnejo postavljati že takoj na začetku, nekateri gasijo ogenj, ko se razplamti po vseh nadstropjih.

Gre za proces, ki se ne zgodi čez noč, pri katerem je ključno, da konflikti ne razdrejo družin in da se generacije naučijo svobodno in mirno sobivati, tudi če se ne vidijo tako zelo pogosto.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije; v Lisi

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri