Pot okrevanja iz ran lastnega otroštva

Pot okrevanja iz ran lastnega otroštva (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
12. 1. 2016

V poznamo kakšno mamo ali očeta, ki je svoje otroke fizično, čustveno zanemarjal ali zlorabljal; ne glede na nasvete drugih. Celo strokovnjakov. Morda je to sodelavka, prijateljica, sosed? Kakšna dota je to za njihove otroke, ki bodo nekoč sami starši?

Skozi svoje psihoterapevtsko delo sem spoznala, da ob zanemarjajočih, nasilnih, bolnih starših otroci manj in bolj uspešno preživijo.

V takšnih družinah na primer mama ne more sprejeti svoje hčerke ali sina in ju ošteva z ničvrednežema, nadlogama, je do njiju nasilna fizično ali psihično; zanemarja ju čustveno. Nanju zvrača krivdo, ki izvira iz njene lastne nesreče.

Ali pa mame zaradi bolečine v lastnem zakonu nase vežejo otroke, ki sčasoma prevzamejo vlogo nadomestnega partnerja, da zadovoljijo mamine čustvene potrebe.

Ali pa ob očetu alkoholiku ali depresivni, shizofreni mami najstarejši otrok skrbi za družino, za mlajše brate in sestre in celo za starša.

Nato so tu še otroci samorastniki, katerih staršev do večernih ur ni domov, ker nenehno delajo. Ti imajo navidezno več svobode, ampak so čustveno zelo podhranjeni.

Vsi ti otroci imajo v svojem svetu skupni imenovalec – željo po ljubeči in normalni družini. Takšni, ki kakšno uro popoldne preživi skupaj, se pogovarja, je kosilo ali večerjo, se zna sprostiti in zabavati, si zaupa tegobe in težave, včasih spre, ampak nato pogovori. Kjer sta prisotna oba, mama in oče, ki se razumeta in sta otrokom zgled moškosti, ženskosti, očetovstva in materinstva.

Ko enkrat ti otroci odrastejo in se odločijo za družino, so pravzaprav postavljeni pred velik izziv.

Ali bodo otroke vzgajali na podobne, enake načine kot njihovi starši, se bodo do njih vedli kot starši, kadar bodo otroci zahtevni, žalostni, neubogljivi, prestrašeni, osramočeni? Bodo zdržali ali udarili, odšli, utihnili? Ali bodo našli drugačne, bolj sočutne načine?

Dve možnosti sta ...

Odrasli, ki so bili kot otroci zelo v stiku s svojimi bolečinami, nezadovoljenimi potrebami, željami in upi, ki so jih gojili do maminega ali očetovega neprimernega ravnanja, postanejo sočutni starši.

Kadar so bili kot otroci tepeni, so si zabičali, da tega svojim otrokom ne bodo počeli, ko so bili sami s svojimi skrbmi, so si dejali, da se bodo zanimali za svoje otroke, ko so jokali in jih ni nihče potolažil, so prisegli, da bodo oni tisti, ki bodo tolažili otroka v solzah. Zavedno so sprejeli to odločitev in jo ponesli v odrasli svet.

Je pa tu še nekaj. Pri starševstvu je na delu tudi nezavedno. Tako se lahko zgodi, da bo potlačeno nasilje starša, ki je kot otrok odraščal v nasilni družini in se je odločil, da do svojih otrok ne bo nasilen, ne zaveda pa se, da to nasilje nezavedno nosi v sebi, ker so bili njegovi starši taki.

To pomeni, da bo v svojih pretiranih skrbeh do otroka preveč vsiljiv in zaščitniški, hotel bo veliko vedeti o njegovem doživljanju, o dogajanju v šoli, se bal za otroka in ga vsepovsod spremljal in čakal. Tako bo delal prav nasprotno, kot so se njegovi starši vedli do njega, ampak včasih bo rezultat zelo podoben, v omenjenem primeru, kar zadeva nasilje.

In potem so tu tisti drugi odrasli, ki postanejo starši in ki se do svojih otrok vedejo natanko tako, kot so se njihovi do njih, ne da bi sploh kaj poskušali narediti drugače, premisliti in spremeniti.

Lahko se zgodi, da celo zagovarjajo lastno vzgojo in vzgojo svojih staršev. Tako danes pogosto slišim, da je dobro, če je otrok kdaj tepen, da se nauči, česa ne sme početi. Da so bili tudi oni tepeni in je bilo to zanje dobro.

Kot odrasli se z življenjem in vzgojo spopadajo podobno kot njihovi starši; bežijo v delo, skačejo čez plot, zbolijo, so večkrat na teden pijani. Ker sami zabredejo v zanje nerešljive težave, jih ni tam za njihove otroke, ki jih potrebujejo v vsej njihovi podobi.

Vedno obstaja pot okrevanja iz ran lastnega otroštva

Ampak najprej mora ta oseba začutiti sebe v svojih bolečinah, da si lahko pomaga ali poišče pomoč zunaj in spreminja nekatere aspekte sebe.

Tako postane drugačna oseba, ki bo svoje otroke vzgajala drugače od svojih staršev. Sočutno, z razumevanjem in ljubeznijo.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri