Pričakovanja staršev vplivajo na otrokove ocene

18. 2. 2013
Deli
Pričakovanja staršev vplivajo na otrokove ocene

Čas kontrolnih nalog je za šolske otroke zelo naporno in stresno obdobje, ki ga morajo preživeti, preden si zasluženo in pošteno oddahnejo med počitnicami. Kako pa pričakovanja staršev vplivajo na otroka in njegove ocene?

Starši in učitelji s svojimi zahtevami in pričakovanji velikokrat vplivajo na otroka, na njegovo zaznavanje sebe kot učenca, ki je ali ni sposoben ali pa je sposoben le na nekaterih področjih.

Ko se pogovarjam s starši, mi povejo, da si želijo in od svojega otroka tudi pričakujejo, da bi imel petice, štirice. S tem bi bili zadovoljni. A kaj se zgodi, če otrok domov prinaša trojke, dvojke, občasno tudi negativne ocene? Takrat najbolj razočara starše, ne izpolni njihovih pričakovanj o uspehu.

Ta pričakovanja so lahko realna, če starši vedo, da otrok zmore več, vendar tega ne pokaže, lahko pa previsoka, če od otroka zahtevajo nekaj, česar ni sposoben usvojiti. Nekateri starši takšnega otroka zaznavajo kot lenega, nesposobnega, kot nekoga, ki se mu ne da delati stvari za šolo. In s takimi izjavami tudi pristopijo do njega, z očitki, ki otroka zelo zabolijo. Ker pa si starši želijo boljših ocen, in to zase, so se pripravljeni z otrokom ure in ure učiti, pripravljati na teste, izdelovati seminarske naloge in plakate, namesto njih izdelovati izdelke.

Na tem mestu se lahko vprašamo, za koga vse to?

Za otroka, njegove ocene, da bodo boljše, kot bi bile, če bi se stvari loteval sam?

Ne, to so ocene za starše, saj se težko sprijaznijo s tistimi dvojkami in trojkami v redovalnici. Za njihov občutek vrednosti, lažen občutek otrokove sposobnosti, za prikrivanje lastne bolečine, ki vzkipi, ko pomislijo, da bo otrok le zadosten, le dober.

Kaj otrokove ocene povedo o staršu?

O njegovem sprejemanju otrokovih ocen, ki niso takšne, kot bi si jih starš želel?

Preden se starši lotijo učenja z otrokom, je dobro, da premislijo, kakšna pričakovanja imajo do otroka. So ta prenizka, realna ali previsoka? Kaj kot starši pričakujejo od njega? Kaj je otrok realno sposoben doseči? Kakšne ocene pri katerih predmetih?

In če so njegovi dosežki nižji od pričakovanj staršev, kako se bodo ti spoprijeli s porazom, bolečino, razočaranjem?

Kajti poraz za starša pomeni tudi poraz za otroka, ki bo nase začel gledati z vidika, da je razočaral svoje starše, zaradi česar so zdaj oboji nesrečni, jezni, razdražljivi, žalostni, jezni. Tega pa ne želimo.

Kako pričakovanja vplivajo na otroka?

Otrok v obdobju testov in pridobivanja, zaključevanja ocen lahko doživlja veliko stresa, ki ga izraža na različne načine.

Nekateri skozi telesno somatizacijo: pogosto jih boli glava, imajo migrene, boli jih želodec, zvija jih v trebuhu, dobijo povišano temperaturo, bruhajo.

Lahko spremenijo vedenje: so nemirni, razdražljivi, ali pa pasivni, apatični. Imajo težave s hranjenjem – jedo premalo ali preveč, zlasti sladkarije.

Lahko imajo težave s spanjem, saj jih skrbi za naslednji dan ali naslednji test in težko zaspijo, se ponoči veliko zbujajo, tlačijo jih nočne more, govorijo v spanju, se zelo zgodaj zbudijo in ne morejo zaspati nazaj.

Zaradi stresa, povezanega s šolo, svojo energijo raje usmerijo v prijetne stvari, hobije, interesne dejavnosti: igranje inštrumenta, učenje tujega jezika, ples, košarko, nogomet.

Starejši se umikajo stran od staršev, v svojo sobo ali intimen kotiček hiše, stanovanja, se veliko prepirajo s starši, špricajo pouk, se pozno vračajo iz šole, prikrivajo ali zanikajo resnico o ocenah in izostankih.

Veliko otrok postane tesnobnih, kar pomeni, da se tesnobnost nabira in narašča nekaj dni pred testom, vrh pa doseže na predvečer testa ali na isti dan.

Velikokrat se zgodi, da tak otrok zaradi strahu pred neuspehom noče v šolo ali pa zboli. Če pa piše test, anksioznost na njegove miselne sposobnosti vpliva negativno, strah pogoltne znanje, v glavi se pojavi črna luknja, ki onemogoča priklic naučenega.

Hkrati pa zahtevnost in dolžina testov ter časovna omejitev pomenijo še dodaten pritisk na tesnobnega otroka, ki se nato namesto z vsebino nalog ukvarja s časom, ki hitro mineva, branjem navodil, ki jih morda težje razume, in stisko, ki narašča v njem.

Otroku starš najbolj pomaga, če se sooči s svojimi pričakovanji glede otrokovih ocen in uspehov, hkrati pa poleg časa, namenjenega šoli, več vloži v odnos in pogovore o temah, ki niso le šolske.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije; v reviji Lisa

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"