Starševstvo ali kariera?

Starševstvo ali kariera? (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
18. 2. 2012 Vir: Lisa

Ženski cikel se od moškega najbolj razlikuje prav v obdobju med 30. in 40. letom, ko biološka ura ženskam narekuje potrebo po odločitvi za starševstvo in tako oblikuje njihovo nadaljnjo življenjsko pot.

Da ne bo pomote, precep med materinstvom in kariero obstaja že vrsto let. Morda ga lahko najbolje prikažemo kar s primerom, ki se je dogajal v mednarodnem podjetju Unilever.

Raziskava, ki so jo znotraj podjetja izvedli leta 1998, je pokazala razmeroma nizko zadovoljstvo zaposlenih. Podrobna analiza je ugotovila, da si ženske želijo več fleksibilnosti, da izražajo manjšo pripravljenost za selitev v drugo državo, da si nekatere želijo delati le polovični delovni čas, da so bolj usmerjene na trenutno delovno mesto kot na celotno kariero, da v podjetju na splošno vlada zelo moška kultura, ki je vezana na nagrajevanje, in da imajo zelo malo žensk na vodilnih položajih, ki bi bile vzgled drugim.

Vodstvo se je nad rezultati zamislilo in v naslednjem koraku spremenilo marsikaj. Direktor je imel jasno vizijo, v kateri je izpostavil in poudaril različnost. Kultura se je počasi začela spreminjati in je danes usmerjena bolj v vložek oziroma v energijo, ki jo posameznik vlaga v delo, ter manj v rezultat.

Mlade matere lahko prve tri do sedem let ostajajo doma in imajo zato več časa za vzgojo otrok. Nato se vrnejo v delovno okolje. Na Nizozemskem, kjer so raziskavo izvedli, je še pred nekaj leti 50 odstotkov žensk ob rojstvu otroka ostajalo doma.

Danes 24 odstotkov žensk, zaposlenih v Unileverju, dela polovično. Raziskava slovenskega ministrstva za delo je pred časom pokazala, da si tudi pri nas petina mladih mater želi krajši delovni čas, toda ne polovičnega, saj ta prinaša nižji življenjski prihodek, hkrati pa tudi preprečuje poklicno uveljavljanje in napredovanje.

Tu velja razmislek o možnosti uvedbe šesturnega delavnika, ki bi predstavljal tvoren kompromis med zaposlitvijo za polni in polovični delovni čas. (Vir: Med odločitvijo za starševstvo ali kariero, članek mag. Eve Boštjančič, univ. dipl. psih)

Stanje v Sloveniji?

V Sloveniji je bilo leta 2006 55 odstotkov aktivnega prebivalstva. Od tega 48 odstotkov žensk, pri čemer je 73 odstotkov zaposlenih, starih med 25 in 49 leti. In kar 34 odstotkov jih dela v zahtevnih poklicih, ki zahtevajo fizično in umsko spočitost ter veliko odgovornost, kot so npr. področje zakonodaje, visoke uradnice in menedžerke. Večina izmed njih so matere in se soočajo s podobnimi vprašanji.

In kaj pravijo slovenske zaposlene mame?

“Ko sta bila otroka še zelo majhna, me je, verjetno kot večino mladih mamic, pekla vest, če sem samo za kratek čas odšla ven. Priznam, da je bil mož tisti, ki me je prisilil, da sem šla malo naokoli, ker je menil, da bo to vsem dobro delo. Sprva mi je bilo težko, danes, ko sta večja, s tem nimam več težav. Ker smo še vedno zelo veliko skupaj, mi nikoli nista očitala, da nisem imela časa zanju. Je pa res, da si hčerka želi, da bi jo kdaj tudi mamica (namesto babice) prišla iskat v vrtec. Ampak ji lepo razložim, da sem takrat še v službi, in na srečo me razume.“ - Nina, mama Sofije in Pina

“Prave slabe vesti nimam, ker se vedno 'potolažim', da je moj sin v dobrih rokah (očka, babica, dedek, varuška) in da se tudi z mojo odsotnostjo navaja na samostojnost. Ko sem se mu enkrat opravičevala zaradi službenega potovanja, je rekel: "Kaj hočeš, služba je služba." - Mateja, Staševa mama

“Kadar sem odsotna, na moja otroka pazita moja mama in oče. Glede na to, da stanujemo v isti hiši, je to zame in oba otroka najlažja in najbolj prijazna rešitev. Zaradi tega ob prepolnem delovnem urniku in posledično pomanjkanju časa za druženje z otrokoma običajno nimam slabe vesti. Bolj kot to me muči občutek, da z raznimi dodatnimi prošnjami, kot je na primer: Ali lahko danes vidva peljeta Miko k baletu in kupita nove prtičke, ki jih potrebuje za v šolo? preveč obremenjujem starša.“ - Petra, mama Mike in Matija

"V bistvu nimam slabe vesti. Za Kosto si vzamem ves ljubi čas, ko pridem iz službe, pa čeprav to kakšen dan pomeni nezlikano perilo. Imam pa tudi to srečo, da ga pazita nadvse ljubeča babica in dedek, kar veliko odtehta." - Barbara, mama Koste

“Moje službe so pač vedno takšne, da domov večinoma prihajam po 17. uri. Če hčerki zbolita, doma ostanem le prvi ali drugi dan, ko je najhujše mimo, pa nazaj v službo. Ne predstavljam si, kako bi šlo brez babice in dedka, ki sta pogosto morala po otroke v vrtec. Tako nisem imela slabe vesti le pred otrokoma, ampak tudi pred taščo in tastom. 'Prva pomoč' ob prihodu domov je vsaj polurno crkljanje, sicer pa se poskusim odkupiti tako, da se preostanek dneva in konce tedna maksimalno posvetim otrokoma. Čeprav sta že samostojni najstnici, me še vedno stisne pri srcu, ko me pokličeta po 16. uri in z milozvočnim glaskom vprašata: Mami, kdaj prideš? In čeprav vem, da me sploh ne bosta opazili, ko bom končno doma.“ - Janja, mama Lavre in Erne

Iz revije Lisa, foto: Shutterstock