V vseh družinah se neredko dogaja, da se jezijo drug na drugega, običajno kar vsak dan. Starš, ki naj bi bil vir ljubezni, za otroka postane vir frustracije in strahu, on sam pa tarča ponižanja in sramotenja. Tako vanj zasadi seme manjvrednosti, nevrednosti ... In otrok grobe besede starša dojema kot čisto resnico.
Večina ljudi na tem svetu se trudi, da bi o drugih mislila in govorila lepo in spoštljivo, pa naj bo to doma, v službi, s prijatelji, znanci, sosedi. Pri tem smo bolj ali manj uspešni, saj se ljudje med seboj doživljamo različno in v skladu s tem se tudi vedemo do drugih, in ne tako, kot bi drugi želeli.
To se jasno pokaže v odnosih z najbližjimi, ko včasih odreagiramo na prvo žogo – jezno, besno, sramotilno, z grdimi izrazi in kletvicami –, ker so nas osebe v neki situaciji razjezile. Kadar posoda ni pomita in je soba najstnika razmetana, moževe nogavice pa spet sredi dnevne sobe …
V družinah veljajo na glas ali po tiho sprejeta družinska pravila, katerih naj bi se držali vsi člani. Ponekod velja, da se doma ne sme preklinjati, ponekod so dovoljene le nekatere tako imenovane nedolžne kletvice in izrazi jeze, spet drugje teh pravil ni.
A v vseh družinah se neredko dogaja, da se jezijo drug na drugega, običajno kar vsak dan. Včasih nekatere starše določene situacije glede hišnih pravil, zadolžitev, odgovornosti in ljudi, povezanih z njimi, tako zelo razjezijo, da začnejo nekontrolirano preklinjati stvari, ali še hujše, osebe; moža, ženo, celo lastne otroke. Kot da so oni izvor njihovih težav, s katerimi se spopadajo.
Ob tem se notranje pomirijo, saj izbruhajo vso jezo, gnev, bes in frustracije, ki so morda nastale drugje – v službi, na cesti, za računalnikom – in so bila razmetana oblačila ali umazan avto le sprožilec nečesa, kar ima izvor drugje ali malo globlje.
Otrok - tarča ponižanja in sramotenja
Tako starš, ki naj bi bil vir ljubezni, za otroka postane vir frustracije in strahu, on sam pa tarča ponižanja in sramotenja.
Kako nepredvidljivo za otroka je, če soba ni pospravljena tako, kot zahteva mama, če ocena ni takšna, kot jo pričakuje oče, če je športni dosežek ali rezultat na šolskem tekmovanju slabši, kot sta si starša želela.
Tako otrok nikoli ne ve, kako močan in kakšen bo odziv razočaranih in jeznih staršev, ki imajo morda še previsoka pričakovanja. In če zraven dodamo še nekontrolirano jezo starša, ki se izraža s kletvicami, je slika dokaj dramatična.
Besede kletve so staršev verbalni izraz za jezo, bes, gnev, sram, prezir pa tudi sovraštvo in so uperjene v otroka. Izgovarja pa jih nekdo, ki naj bi po naravi otroka ljubil, cenil, imel rad, ga spoštoval. Tako vanj zasadi seme manjvrednosti, nevrednosti in razvrednotenje njega kot otroka, družinskega člana in ne nazadnje kot človeka.
Otrok se bo navznoter počutil grozno in nemalokrat se bo zgodilo, da bo grobe besede starša dojemal kot čisto resnico, ki bo še dolgo odmevala v njegovih mislih: "Zguba si, ničesar ne znaš, pojdi raje delat na cesto, samo za tja si primeren, tako sem razočaran nad tabo, da bi te najraje udaril."
Besede bo integriral v svoje doživljanje sebe, in ko bo odraščal, se bo velikokrat tudi tako počutil: da je zguba, ničvrednež in nesposobnež ter da ni vreden lepih besed, pohvale, ki je tudi ne zna sprejeti, ampak le graje in besed poniževanja, sramotenja, prezira in sovraštva.
Kaj je tisto, kar tako jezi?
Kot vedno, kadar pišem o starševskih temah, morajo glavno delo v bolečem verbalnem izražanju razdiralnih čutenj opraviti starši.
Raziskati morajo, kaj je tisto, kar jih tako zelo jezi, so to res otrokove slabe ocene ali njihovo nerealno pričakovanje dobrih ocen, ki lahko seže zelo nazaj, v njihovo otroštvo, ko njihovi starši niso prenesli ocen, slabših od štiri, in so razočaranje pospremili z grobimi kletvicami, tišino, zamero ali kaznijo.
Kaj je torej bilo izrečeno njim kot otrokom, zdaj pa ta otrok, danes odrasli, ponavlja odziv njegovih staršev. Na njem je, da prekine štafeto, ki jo je prejel od staršev, ne da bi zanjo sploh vedel.
Ko bo ranjeni in razvrednoteni starš začutil sebe kot razvrednotenega otroka, zraven pa krivico, ki se mu je zgodila, bo postal boljši starš in se posledično tudi zelo potrudil, da enake bolečine in notranje razbolelosti ne bo več povzročal svojim otrokom.
Zato pa potrebuje sočutje do sebe, odgovornost za svoja pretekla ravnanja grobega izražanja jeze in moč, da se družinskim članom, ki jih je prizadel, opraviči. Je pa to velik izziv, celo proces za starša, ki nikoli v življenju ni znal jeze izražati na manj boleč, na bolj konstruktiven način.
Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije v reviji Lisa
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
