Zakaj je stavek 'Ti si katastrofa!' tako uničujoč?

14. 7. 2015 | Vir: Lisa
Deli
Zakaj je stavek 'Ti si katastrofa!' tako uničujoč?  (foto: Profimedia)
Profimedia

To je bil stavek mame, ki ga je v jezni maniri namenila svoji približno deset do dvanajst let stari hčerki. Me je tako pogrel, da sem v hipu hotela kar pristopiti k tej mami in jo ošteti, da se na žalost verjetno ne zaveda, kakšno ogromno poškodbo je s tem naredila v srčku svojega otroka.

In takšnih staršev, ki ne pomislijo, preden izrečejo take katastrofalne besede, je žal ogromno.

In zakaj je stavek 'Ti si katastrofa!' tako uničujoč?

Da pojasnim situacijo: od doma zjutraj korakam v garažo in nekaj metrov od mene po dovozu hitita mama in hči, ki mami razlaga, da je doma pozabila zvezek. Mama ji v naglici in nepremišljeni jezi zasika uvodni stavek. Pogledam deklico, ki je začela nemočno razlagati, zakaj je pozabila nanj, a je mama ni več poslušala, saj je pospešila korak in hčerki kazala hrbet, tako da je deklica v obrambi razlagalo govorila mami v hrbet. Mama se zanjo ni več menila. In sta izginili za vogal, meni pa je ostal zelo grenek okus, da nisem mogla poseči vmes in razložiti gospe, da to pač ni vzgojni prijem, ki bi oblikoval njeno hči v osebnostno zdravo in samozavestno žensko.

Namreč, kot sem zagotovo že milijonkrat napisala, iz majhnih otrok odrastejo odrasli ljudje, ki v sebi skrivajo, tlačijo in se sramujejo takšnih in drugačnih bolečih vzorcev in ponižanj, ki so jih doživeli od staršev v procesu vzgoje, nizke samopodobe, ko so jim kot otrokom starši govorili, da niso sposobni in da iz njih nič ne bo.

Zagotovo je med njimi marsikdo od vas. Na žalost. Želim si, da bi vsi starši ozaveščali to, da je res izjemno pomembno, kako se vedejo do svojih otrok in kako se z njimi pogovarjajo. Seveda jih je treba tudi okarati in povedati, da nekaj niso naredili tako, kot je bilo zahtevano in pričakovano. Vsekakor imamo starši to pravico. A pomembno je, kako to povemo!

V opisanem primeru razumem mamo, da je postala jezna na hčerko, ker je doma pozabila zvezek. To je legitimno in s tem ni nič narobe. Hčerki bi lahko rekla na primer takole: "Ni mi všeč, da si pozabila zvezek doma, saj veš, da imaš v njem domačo nalogo. Kaj boš povedala učiteljici?" ali pa "Sama si odgovorna za svoje šolske delo. Prosim, da si v teh nekaj dneh pouka zbrana in da se trudiš do konca". Namesto takšne konstruktivne kritike je mama obsodila hči kot osebnost in ji nalepila grozljivo etiketo, da je hči kot takšna katastrofa.

S temi besedami je dala vedeti hčerki, da je nekaj tako groznega, kot je katastrofa, in to zgolj zaradi pozabljenega zvezka. Mogoče je bila mami besna še na kaj drugega, pa je kot ventil vzela pozabljivost deklice, a to nikakor ne sme in ne more biti opravičilo za rano, ki jo je z zgolj tremi besedami zadala mama v zaupanje mlade in bodoče ženske.

Kakšno sporočilo je dobila ta deklica?

Da je katastrofa za lastno mami, torej bo odraščala z notranjim občutkom, da ni dovolj dobra za lastnega starša, kaj šele, da bo primerna za koga drugega. Njena lastna vrednost bo nična, iskala bo potrditve, da je kaj vredna skozi neprimerne in boleče odnose, po navadi prek moških in s poudarjanjem ženskih atributov.

In deklica bo čez nekaj let v polni puberteti, ki bo na polno razplamtela njeno uporništvo. Ker če je lastna mami zdaj ne spoštuje in ne ceni, potem se bo zgodilo obratno: ko bo v prehodnem obdobju med otroštvom in odraslostjo in se bo mama še vedno hotela do otroka vesti takole poniževalno in nespoštljivo, kot se je nekaj dni nazaj, bo pubertetnica vrnila udarec prek deviantnega vedenja in bolečih odločitev, ki bodo zelo razdiralne za družino, se pravi tudi za to mamo, predvsem pa žal za to dotično, zdaj še deklico. Ker ji bo vseeno za vse. Če je lastna mami ne ceni, potem je vseeno, ali jo še kdo, in ji bo vseeno, ko bo ona drugim prizadejala podobne bolečine.

Da sploh ne omenim, da je ta mama prek takšne obsodbe izgubila zaupanje in čustveno bližino lastnega otroka. Prosim, s svojimi otroki ravnajte spoštljivo in ustrezno kritično, ocenjujte izdelke in ravnanje, nikoli pa ne obsojajte otroka kot osebnosti. Ne ponovite napake opisane mame!

Napisala Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok, v reviji Lisa

Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali kaj povprašali, pogumno pišite na: info@svetovalnica.si ali pokličite na tel. št. 031 666 168.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del