Uvodne besede vašega spletnega trenerja Mita Šinkovca.
Rad bi vam zaupal svojo nerodnost, povezano s tekom.
Nekega večera sem na Tenerifih, kjer sem delal kot kondicijski trener, v izložbi zagledal v iPod in računal, kje vse moram varčevati, da bi si to mično zadevico lahko privoščil.
Vsi imajo že iPod, ne moreš biti suveren trener, če ga nimaš, sem si rekel. Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem 'gadgetfrik' in naposled sem ga kupil. Poleg iPoda sem odštel še za slušalke, ki med tekom malo bolj trdno stojijo v ušesih, in priročni etui, ki ga med tekom pripneš okoli roke.
Z novo igračo v rokah sem skakal čez stopnice hotela, hitel v sobo in v mislih že vlekel iz mape mp3-je ter vizualiziral, kako bom zjutraj, še pred močnim soncem, tekel s svojo najljubšo glasbo po peščeni obali.
Pa ni bilo tako preprosto.
Komplicirati se je začelo, ko sem moral na računalnik naložiti iTunse, se logirati, pa posodobiti vse skupaj ... Vse to na hotelski brezžični povezavi ni bilo ravno preprosto, zato sem ob treh zjutraj obupal. Zabrisal vse skupaj v predal, naslednji dan pa zaspal in iz same trme šel vseeno teči. Seveda brez glasbe in ob pol dvanajstih! Tako sem poleg 'jabolka' dobil še opekline ter blago sončarico. Moj iPod pa je še danes neuporabljen v škatli.
Vas moja zgodba zabava? Ta moj tekaški spodrsljaj se zdaj še meni zdi zabaven! A vsi spodrsljaji, povezani s tekom, le niso vedno tako zelo nedolžni.
Dober primer je prijatelj Andrej, ki se je včasih res veliko ukvarjal s športom. Kolesaril je, predvsem pa igral nogomet ter košarko. Vendar je bilo športne aktivnosti z leti vedno manj. Toda, ker je nekega dne Andrej trmasto trdil, da ima še vedno dovolj kondicije, je padla stava. Andrej se je obvezal, da bo pretekel maraton, celih 42 kilometrov. Seveda brez priprav. No, ni mu uspelo!
Preteči ali prehoditi toliko kilometrov vseeno zahteva nekaj priprav, ki pa jih je Andrej lahkomiselno izpustil. Menil je, da bo tekel, dokler bo lahko, potem pa bo vmes malo hodil. Njegov trend nazorno prikazuje njegov graf srčnega utripa. Organiziran tek je bil manjšega obsega, zato so tekači štartali vsi skupaj, ne glede na razdaljo 10 -, 21- ali 42 km.
Ker je na takšni prireditvi tekel prvič, je menil, da bo najbolje, če se drži zlate sredine. Andrej ni vedel, kdo teče katero razdaljo, in se je očitno priključil napačni skupini. To pokaže njegov srčni utrip, saj mu je že v 10 minutah narastel na 176 utripov na minuto, kar je globoko v anaerobni coni. Tempa ni zdržal, zato je kmalu začel hoditi. Njegov srčni utrip je padal zelo počasi, kar je znak, da njegov organizem ni bil na takšen napor pripravljen. V desetih minutah mu je padel za komaj kaj več kot 20 udarcev, a kaj, ko ga je ob progi spodbujala družina.
Andrej je stisnil zobe in spet začel s tekom. Tokrat je pulz dosegel 192 utripov na minuto že po 7 minutah. Tempa ni zdržal in se je ustavil, potreboval je kar nekaj časa, da je spet lahko začel s hojo. S hojo je bil uspešen, vendar je po dobre pol ure ob progi zagledal svoje pivske prijatelje in spet začel s tekom. Zadnji interval pa je bil zanj usoden, saj je kmalu po njem odnehal.
Ko je čez dober teden doživeto opisoval trpljenje na 32 kilometru, se ni nihče smejal. Andrej je doživel skoraj vse, kar se tekaču lahko zgodi slabega. Bil je izčrpan, dehidriran, v hipoglikemičnem šoku, bruhal je, dan kasneje pa se mu je vnela ahilova tetiva, pa tudi brez stresa frakture podkolenice ni šlo.
Verjemite, res ni zabavno vztrajati pri teku, ko se vam vidno polje spremeni v meglo zavit tunel, obhaja vas slabost, kljub 32 stopinjam vas neznansko zebe, noge vas ne ubogajo in zdi se vam, kot bi imel namesto njih kuhane špagete.
Danes se Andrej dobro počuti, ranjen je ostal le njegov ponos. Za odpravo vseh posledic nepremišljene odločitve je potreboval dobra dva meseca. Ta zgodba je veliko manj zabavna od moje, mar ne?
Da se vam ne bi zgodilo kaj podobnega, se na tekaške napore raje ustrezno pripravite. V okviru akcije Tečemo skupaj sem za vas pripravil program ciklizacije. Ciklizacija je zelo premišljen načrt treningov, ki postopno in sistematično pripravi naše telo na tek, ki smo si ga izbrali za cilj. V telesu je potrebno pripraviti kar nekaj sistemov, ker pa se ti sistemi ne prilagajajo enako hitro, moramo z nekaterimi začeti prej, z drugimi kasneje. Naj pojasnim, najbolj počasne so vse sklepne in kostne strukture, zato bomo z njihovimi pripravami začeli najprej. Najhitreje se prilagodi živčni sistem, zato bo ta na vrsto prišel na koncu.
Torej, če nimate svojega osebnega tekaškega trenerja, se pripravite z nami. Program je napisan dokaj ohlapno, zato se vam ga ni potrebno držati za vsako ceno. Upoštevajte še svoj občutek, dovoljeno je narediti tudi kaj po svoje. Nikar pa s treningom ne pretiravajte! Dober športnik je namreč tisti, ki trenira pametno.
Veselim se našega virtualnega druženja!