Za nami je že sedma sezona neizprosne serije, ki pa poleg navdušujočih zmajev in vprašljivih romanc ponuja tudi pomembne življenjske lekcije.
Vsakdo lahko v Igri prestolov najde svojega heroja. Svojega motivacijskega guruja. V enem ali drugem kompleksno zastavljenem liku najdemo tisto, s čimer se lahko poenotimo. Morda te navdušuje vztrajni, pretkani in lojalni Tyrion Lannister, ki je svojo pritlikavost uspel spremeniti v čustveni oklep pred okolico. Ali pa te navdušuje svetlolasa Daenerys Targaryen, mati zmajev, lomilka okovov (in še kakšnih sedem drugih titul ji pripada), ki se je iz nebogljene, divjakom prodane deklice prebila na čelo najmočnejše vojske, ki trka na vrata srdite kraljice Cersei.
Spet tretji pa bolj navijajo za Jona Snowa, aktualnega kralja na Severu, ki je še nedavno tega bil le posmeha vreden pankrt in osovraženi član Nočne straže. Vsi ti, vključno z mnogimi ostalimi – Sansa, Arya, Brienne, celo Jamie, kot smo videli v zadnjem delu – so preko težkih odločitev in soočanja z lastnimi omejitvami in napakami uspeli doseči več, kot se je od njih obetalo. In prav v tem je čar serije, ki nas z malimi miselnimi drobtinicami tu in tam nauči tudi kakšno zelo pomembno življenjsko lekcijo.
Veš kaj nas vse najbolj ovira pri doseganju želenih ciljev? Avtor številnih uspešnic o motivaciji in doseganju bogastva Ramit Sethi trdi, da so to t.i. nevidne skripte. Psihološke pasti, ki se skrivajo v naših mislih in nas tik pred tem, ko želimo narediti korak naprej, ustavijo, zamotijo, preusmerijo. To so tiste misli, ko si sam postaviš nepremagljivo oviro, čeprav je ta lahko čisti mit. Želiš si nekaj doseči, pa si govoriš, da nimaš časa, nimaš denarja, nimaš zdravja, nimaš predispozicij, … Te skripte potrebujejo svoje nasprotje. Najdi ga v naslednjih citatih.
“Nikoli ne pozabi, kdo si, ker preostanek sveta zagotovo ne bo. Nosi to, kar si, kot oklep in nihče te ne bo mogel prizadeti.” – Tyrion Lannister
Tyrion je pritlikavec. Tyrion ni močan. V svetu Igre prestolov, kjer tudi največji in najmočnejši niso varni, Tyrion nikoli ne bi smel preživeti. A je preživel. In živi. Kar mu primanjkuje v višini in moči je nadomestil s pametjo, razgledanostjo, poznanstvi in samozavestjo. Namesto, da bi se sramoval svojih primanjkljajev, s prednostmi zelo dobro igra igro prestolov. Te njegove prednosti potem uspejo prepoznati tudi drugi.
Vsi imamo pomanjkljivosti. Vsi imamo šibkosti. Nihče ni popoln. So ljudje, ki se nam bodo zato posmehovali in s tem dali občutek ranljivosti. Pameten moški se recimo sprašuje, če je sploh privlačen dekletu, v katero je zagledan, ne vedoč, da njo na drugi strani skrbi, če mu je dovolj zanimiva za druženje. Mnenja drugih ne smejo vplivati na tvojo samozavest, na tvoje cilje in na tvojo zmožnost, da ideje spraviš v dejanja. Kot pravi Tyrion – če se zavedaš svojih pomanjkljivosti, jih lahko nosiš kot oklep, namesto da dovoliš drugim, da te dodatno utapljajo v dvomih.
Obrni svoje šibkosti v svoje prednosti tako, da proaktivno sam sebe sprejmeš takšnega, kot si. Z vsemi plusi in minusi, z vsem, na kar morda nekateri kažejo s prstom, mnogi drugi pa sprejmejo kot celoto tvoje osebnosti, ki je ne bi menjali za nič drugega. S tem se bosta dvignila tvoja samozavest in zagon, da se namesto s tem, kar nisi, raje obremenjuješ s tem, kako boš dosegel cilj, ki si ga želiš. Navkljub vsemu.
“Vsakdo prej ali slej umre. Ne obremenjuj se s smrtjo. Obremenjuj se z življenjem. Prevzemi nadzor nad življenjem, dokler ta traja.” – Petyr “Littlefinger” Baelish
Načelo, ki se ga je spletkarski Littlefinger držal vse do svojega nepričakovanega konca. Minljivost je vsekakor široka in pomembna tema, predvsem zato, ker je zavita v tančico skrivnostnega in neznanega. Zavedanje lastne minljivosti je pomembno, a to ne pomeni, da te mora tako zelo preplesti, da postane ovira pri uživanju v življenju.
Življenje je potrebno živeti. Potrebno ga je zagrabiti z obema rokama, se vanj potopiti in užiti v vsem, kar ponuja. Omejeni rok trajanja nas vseh naj bo spodbuda proti odlašanju, motivacija, da se zaženeš v želje in cilje, namesto da jih vedno znova prestavljaš in prestavljaš, podvržen tistim prej omenjenim nevidnim skriptam, ki ne dovolijo, da bi naredil korak naprej.
Zato razmišljaj o smrti tako, da v bistvu razmišljaš o življenju. Da vsak dan živiš, kot da je eden zadnjih.
“Ko igraš igro prestolov, ni srednje poti. Ali zmagaš ali pa umreš.” – Cersei Lannister
Zmaga ali smrt. Za Cersei Lannister, tako kot za njeno aktualno tekmico Daenery Targaryen, drugih možnosti ni. Vsako naslednje dejanje vodi do le enega od obeh zaključkov. Zgornji citat je Cersie Lannister siknila takrat še zelo živemu Nedu Starku, ko se ta ne odloči za prestol, ampak raje ostane v varni sredini. A v Igri prestolov varne sredine ni. Tu ne zmagujejo tisti, ki so najmočnejši ali najpametnejši – zmagujejo tisti, ki se znajo najbolj prilagajati na nenehne spremembe. Pasivnost te v Igri prestolov pusti zadaj … in tisti zadaj ne preživijo.
Za tebe naj bo to nauk predanosti. Vsa dejanja, ki jih storiš danes, te bodo vodila ali k uspehu ali pa k porazu. A vodila te bodo naprej. V nove izkušnje. Stran od sredine, stran od čepenja sredi ničesar. Tisto, ko pritisneš tipko na budilki za še 10 minut spanja, tisto, ko sediš na kavču in na pol nezavestno drsaš po družbenih medijih in si ogleduješ utrinke življenje drugih, tisto, ko se odločiš, da danes ne greš na rekreacijo, ker si utrujen od napornega dneva – to so dejanja, ki te ohranjajo v sredini. Dejanja, ki povedo, da si le 'približno predan' svojim ciljem. Strategija Cersie Lannister ne sprejema kompromisov. Zmaga ali smrt. Resni cilji zahtevajo resno predanost.
Naj ti bo neudobnost, ki jo prinaša proaktivnost, izziv. V neudobju se zgodi rast. Poskušaj vedno imeti le plan A. Grem na fitnes. Alternative ni. Danes se bom pripravljal na izpit. Alternative ni. Presenečen boš, kaj lahko dosežeš, če si ne dovoliš imeti alternativ za svoj osnovni načrt. Ali kot je rekel Petyr Baelish: “Veliko se lahko zgodi med zdaj in nikoli.”