Živimo v svetu, ki nas nenehno opominja, kakšni moramo biti. Biti moramo urejeni in čim lepši, imeti moramo optimalni indeks telesne mase, narediti moramo več, kot od nas zahtevajo, dokazati se moramo kot vestni, delavni in natančni, blesteti moramo tudi v vseh hobijih, ki smo si jih izbrali in obenem imeti še dovolj pestro življenje, da se z njim lahko hvalimo na facebooku.

A ne glede na to, kolikokrat nas na eni strani popolno izklesan fitnes trener v nekem oglasu opomni, da trebušnjake, ki jih delamo že od osnovne šole, zdaj kar na enkrat delamo narobe in moramo zato nujno kupiti njegovo zgoščenko s popravki in kolikokrat smo si na drugi strani zaželeli, da bi napisali knjigo, pa v treh desetletjih nismo izbrali niti zvrsti, za vsem tem morebiti ne tiči problem lenobe, temveč t.i. selektivna motivacija.

Vsaka tvoja odločitev ima namreč vedno neko ozadje. Če je to trenuten odpor, da bi se pobral s kavča in odvlekel v bližnji fitnes ali na trim stezo, lahko govorimo o lenobi, v kolikor pa so te odločitve podkrepljene z nekim globljim odporom, se morda za vsem skupaj skriva nekaj več.

Morda tiste prej omenjene knjige še nisi začel pisati zato, ker v globoko v sebi niti ne želiš napisati knjige in je to bila le privlačna ideja v času obiskovanja univerze. Morda potemtakem tudi na fitnes nisi šel zato, ker te v resnici blokira prepričanje, da je s tvojim telesom nekaj prvenstveno narobe. In morda se tudi kakšna druga ideja ni udejanjila zato, ker ti je všeč le ideja, ne pa tudi njena realizacija.

Uspešni ljudje večkrat poudarjajo, da včasih ljudje v življenju nečesa ne spremenimo zato, ker v bistvu niti ni namenjeno, da bi jih spremenili. Kar nas pa vseeno drži priklenjene na te ideje je naša lastna nezmožnost soočiti se z dejstvom, da vsega na tem svetu pač ne bomo mogli udejanjiti. Biti priklenjen na te ideje pa obenem pomeni, da svojo motivacijo usmerjaš v napačne stvari. Da energijo trošiš tam, kjer je ne bi smel. Uspešni ljudje znajo identificirati pomembne in ključne aspekte, za katere se motivirajo in tiste, ki jih morajo opustiti.

Kako prepoznaš, da v bistvu nisi len, imaš le selektivno motivacijo? Profesionalni motivacijski guruji pravijo, da obstaja pet ključnih znakov. Se v njih prepoznaš tudi ti?

1. Redno se počutiš krivega, ker ne narediš več

Način življenja nas prepričuje, da je edina prava mantra le več, več, več. To pa obenem pomeni, da karkoli narediš, ni dovolj. S tem izgubiš zmožnost prepoznavanja tistega, kar narediš kot zmage. Kot uspehe. Ker je na obzorju vedno še kup stvari, ki samo čakajo, da se jih lotiš, ne moreš niti dojeti, koliko si v resnici že naredil. Žongliranje s stotimi željami, s stotimi pričakovanji izniči vsakodnevne male zmage, ki pa za našo nadaljnjo motivacijo pomenijo največ. Ta krivda je nekakšen miselni opomnik na stvari, ki nas še čakajo, jo pa moramo zavestno filtrirati, sicer se vedno počutimo le krive. A dobra stran – če bi bili leni, bi bili ti opomniki redki, lahko pa celo neobstoječi.

2. Raje imaš občutek osebne izpolnjenosti kot pa ekonomsko udobje

Selektivna motivacija ne pomeni, da človek hitro obupa nad zastavljenimi cilji ali pa namensko izbere lažjo pot. Pomeni predvsem to, da s selektivno motivacijo človek raje trpi kakršnokoli nelagodje (na primer neprijeten delovni urnik, slabšo plačo, bolečine v mišicah) le za tisto, kar mu v resnici nekaj pomeni, ne pa kar za vse, kar se zdi prav, da bi v življenju počel. Ujetost v nelagodja zato, ker se nam ne ljubi premakniti stvari na bolje je nekaj drugega kot trpeti nelagodje za dosego želenega cilja.

3. Ni te strah opustiti ideje, ki se ne razvija v pravo smer

Veliko ljudi vztraja v slabih službah, slabih razmerjih ali v predanosti napačnim življenjskim projektom le zato, ker jih je strah razburkati mirne vode obstoječega stanja. Status quo se lahko hitro zdi smiselna odločitev, ker vsakršne spremembe prinašajo s seboj preveč neznank. Kljub temu pa je prav to, da opustimo tisto, kar za nas ni smiselno, ena najbolj osvobajajočih stvari v življenju. In obenem tudi najbolj pomembna, da se lahko pričnejo izvajati spremembe, ki nas vodijo na bolje.

4. Prepričan si, da si namenjen za nekaj večjega

Ideja, da bi se tvoje celotno življenje strukturiralo po šabloni delo-plačevanje položnic-čakanje na smrt, se ti zdi popolnoma tuja in za tvoja življenjska načela tudi čisto napačna. Mnogo ljudi je namreč še kako veselih, če se njihovo življenje lahko umiri na ta predvidljiv vzorec. Če to zate ne velja, lahko sklepaš, da te morebiti vendarle vodi selektivna motivacija.

5. Občutiš različne nivoje motivacije za različne aspekte poti do boljšega življenja

Recimo: z veseljem do poznih nočnih ur urejaš stvari na svojem kreativnem projektu, nikakor pa ne najdeš motivacije, da bi pospravil pisarno, prenovil dotrajano kopalnico ali pa se končno odvlekel v trgovino po novo garderobo. Občutek imaš, da je tvoja motivacijska energija nesorazmerno razporejena med stvari, ki so sicer vse enako ključne za kakovostno življenje. Obenem še opažaš, da te mnogo stvari, ki so neznansko pomembne drugih ljudem (recimo telesna postava, kakovostna oblačila, ogled vseh nogometnih tekem ali pa znamka avtomobila, s katero se prevažajo po svetu), sploh ne ganejo.

Vse to so znaki selektivne motivacije. Morda se zdijo samoumevni, a so ključni pri prepoznavanju dejstva, da te v določenih segmentih vendarle ne ovira lenoba. Lahko, da nosiš le dve vrsti hlač in majic zato, ker ti zjutraj ni smiselno zapravljati energije za izbiranje tekstilnih kombinacij (to je na primer počel Steve Jobs, danes pa se s to taktiko hvali tudi Mark Zuckerberg, ki stavi le na eno vrsto jeans hlač, T-majic in jopic s kapuco). Na drugi strani si morebiti namensko samski, ker želiš biti popolnoma osredotočen nase in na stvari, ki se tičejo samo tebe.

Bistvo selektivne motivacije je enostavno: če si pripravljen storiti karkoli za tisto, ki ti nekaj pomeni, pri tem pa te ni strah opustiti stvari, za katere veš, da ti na koncu dneva niti ne pomenijo tako veliko, lahko mirno slediš svoji motivaciji – ta te namreč zelo skrbno vodi do stvari, ki so pomembne. Zate.