Danes to tudi je, saj je v Silicijevi dolini vodja pospeševalnika ABC Silicon Valley, poleg tega pa se čez lužo ukvarja s številnimi drugimi projekti.

Mi smo z njo poklepetali, ko se je za mesec dni vrnila domov, in v pogovoru nam je med drugim zaupala tudi to, kako je kljub nekaterim težkim izkušnjam vztrajala in uresničila najstniške načrte.

Glede na to, da ste veliko v ZDA, me zanima, kakšno je trenutno stanje z Anino zvezdico?

Ana: Tukaj vse poteka normalno, vedno bolj raste, imamo že sedem let in pol. Anina zvezdica je naš prosti čas, je pa to tako velik projekt, da bi bila zlahka naša služba. Ampak še naprej ostaja prosti čas, delovanje brez denarja.

Ste verjeli, da bo projekt tako uspešen?

Ana: Ja, seveda, verjamem v dobro v ljudeh in pri nas je treba prebujati te vrednote. Uspelo nam je prebuditi srce vsakega posameznika, saj se je vse dogajalo zelo spontano. Povezali smo mnogo ljudi in tudi to je velik cilj Anine zvezdice.

So bile vmes kakšne preizkušnje?

Ana: Veliko. Bilo je težko, ko smo ugotovili, da smo včasih dali hrano v napačne roke – družinam, ki žal izkoriščajo socialno pomoč. Takrat smo se odločili, da vzamemo vse skupaj še bolj v svoje roke. Zdaj imamo svojo bazo družin, svoje podatke. Tako da ja, pridejo preizkušnje, ampak samo zato, da te še bolj okrepijo, zato kakšno stvar potem narediš še bolje, kot si jo sicer delal.

Imate nad Anino zvezdico nadzor tudi iz ZDA?

Ana: Seveda, ves čas, zaradi moje enkratne ekipe prostovoljcev je to mogoče. Ampak zdaj imamo vsi malo počitka. Sicer pa smo pomagali že več kot 100 tisoč družinam, in to idejo širim zdaj tudi v Ameriko.

Kako pa ste se tega lotili čez lužo?

Ana: Vse je isto kot pri nas. Na različne načine zbiramo hrano, vse brez denarja, da je vse transparentno. Pomembni sta povezovanje in prebujanje pravih vrednot.

In kako so Američani sprejeli vašo pomoč?

Ana: Zelo dobro. Naredili smo že kar nekaj projektov. Ogromno je brezdomcev, sploh v Kaliforniji, ker je ves čas lepo vreme, in jih večina migrira tja. Veliko je bolnih, imajo psihične motnje. Tam poznam veliko brezdomcev. So zelo v redu ljudje, ki so doživeli določene zgodbe.

Kako se ti brezdomci odzovejo, ko zvedo za vaše dobre namere?

Ana: Kot vsi ljudje so tudi oni zelo hvaležni. Hvaležni pa so tudi zato, da se pogovarjaš z njimi, saj se jih veliko ljudi sramuje, jim gredo na živce, so nesramni do njih. Včasih so kar šokirani, ko pristopim do njih, jih pozdravim in vprašam, kako se jim je to zgodilo.

Sicer pa ste že od 18. leta razpeti med Ameriko in Slovenijo?

Ana: Ja, že odkar sem v San Joseju dobila športno štipendijo za tenis. Tudi poslovno se mi največ tam dogaja, kar mi je všeč, saj je način dela drugačen, ljudje pa bolj odprti, sproščeni, privoščljivi.

Kako ste vztrajali v Ameriki?

Ana: Ko sem prvič priletela v Silicijevo dolino, sem začutila, da bom živela razpeta med Slovenijo in Ameriko, saj zaupam svoji intuiciji. Vse me je zelo navdušilo. No, pri dvajsetih pa se mi je zgodila velika sprememba …

Kaj se je zgodilo?

Ana: Takrat se je moj tedanji fant ubil v prometni nesreči. Bil je športnik tako kot jaz. To je bila zame res ogromna preizkušnja. Takrat sem vztrajala in ostala v ZDA, diplomirala, opravila študij po načrtu. To je bila zame velika tragedija, življenje se je spremenilo, popolnoma sem se sesula. Vmes so bili zelo težki trenutki, kar nekaj let sem se sestavljala. Ampak se naučiš, da lahko drugje in v drugih najdeš veliko oporo, tudi ko si daleč od doma.
Ti ljudje so danes moja druga družina, najboljši prijatelji, s katerimi se odlično razumemo.

Pa vam je kaj žal, da ste takrat ostali v ZDA?

Ana: Ne, nikakor. Vem, da bi si tudi on želel, da ostanem in vztrajam. Tudi na svojih inspiracijskih predavanjih vedno povem, da če ne živiš življenja surovega, kot je, ga sploh ne živiš. Sprejeti moraš predvsem težke trenutke v življenju s celotnim telesom, ker le na tak način lahko razvijaš svoj optimum. Tudi slabe izkušnje niso zgolj to, ampak so preizkušnje, ki se zgodijo z nekim razlogom, ki je včasih nejasen in težko dojemljiv. Na koncu ugotoviš, da s tem rasteš. V življenju se zgodijo stvari, ki so zelo krute, ampak se zgodijo. V sebi najti moč, inspiracijo, da greš naprej, da živiš življenje, kot si ga želiš.

Po diplomi ste za nekaj časa vrnili v Slovenijo, kdaj pa se je pravzaprav začela vaša poslovna pot tam?

Ana: Ves čas sem veliko hodila v ZDA, tudi štirikrat na leto. Gradila sem mrežo, vzdrževala stike, od 18. leta sem vedela, da bom živela tako. Potem pa pride neki trenutek, ko pri stvareh tako močno vztrajaš in jih čutiš, da se ti začnejo stvari poklapljati.

In vam so se?

Ana: Ja, lahko rečem oziroma čutim tako. Vsaka stvar potrebuje svoj čas in zgodi se, ko je pravi trenutek.

Kako težko pa je dobiti v ZDA dovoljenje za delo?

Ana: Malo ljudi sploh ve, kako je videti to, ko si gradiš mrežo na tujem. Leta in leta sem hodila z ljudmi na sestanke, povedala sem jim, kdo sem, kaj delam. Pride trenutek, ko za hip podvomiš o svojih sanjah, a moraš takrat še bolj verjeti. Sčasoma vidiš, kako vse skupaj dobiva smisel, ljudje ti začnejo zaupati, te vzamejo za svoje. Nikoli ne bom pozabila trenutka pred štirimi leti, ko so mi ameriški prijatelji rekli: “Ana, dokazala si se. Zdaj si znotraj tega, si naša.” To traja, nič se ne zgodi z danes na jutri. Če pa to 'podreš', je konec, ne moreš delati nečesa na pol.

Pred kratkim ste dobili tudi petletni vizum?

Ana: Ja, najprej sem računala na delovni vizum, ampak po večurnem intervjuju z oddelkom za migracije so mi svetovali, naj vzamem 0-1 vizum, kar je skoraj najboljše, kar lahko dobiš, saj je to vizum za posebne dosežke. Postopek je res dolgotrajen, ampak ko so mi ga odobrili, sem bila zelo vesela.

Kakšni so torej vaši ameriški načrti za nadaljnjih pet let?

Ana: Življenje pol v ZDA, pol v Sloveniji. Si pa z mojim Dejanom vseeno želiva imeti 'brlog' v Sloveniji, saj je pri nas boljša oz. vrhunska kakovost življenja. Kar se tiče dela, ustvarjanja, pa zagotovo veliko v ZDA.

Kakšni so splošni načrti za prihodnost?

Ana: Vedno rečem, to je šele začetek. Sem perfekcionist in imam še veliko ciljev. Motivira me, da lahko ves čas delam spremembe za boljši svet, da lahko pomagam. Z vsem, kar počnem, želim vplivati na boljši svet in na boljše stvari pri nas v Sloveniji. Imam ogromno različnih načrtov, ki so zelo tesno povezani. Moj največji cilj oziroma uspeh pa ni kariera, ampak to, da si miren v sebi, zadovoljen s sabo, da imaš družino in ljudi okoli sebe, s katerimi lahko deliš ljubezen. To si želim imeti še naprej, saj so ljubezen, družina in prijatelji res pravi uspeh.

Tekst: Barbara Majič. Foto: Goran Antley.