V Kanadi je bila nedavno opravljena raziskava, ki potrjuje, da se je dolžina koncentracije od pojave interneta in pametnih telefonov z 20 sekund skrajšala na osem, hkrati pa se je povečala sposobnost večopravilnosti. Svet je naravnan na šesto prestavo, ljudje smo postali multipraktiki. Po telefonih posegamo kot po cigaretah. Na avtobusu ali vlaku ne znamo več stremeti v prazno, morje novih aplikacij pa izrinja še tako starega medmrežnega dinozavra, kot je Facebook.

Se družbenim omrežjem sploh lahko upremo in kako potegniti črto, ko je vseh informacij popolnoma preveč?

Slušatelji med predavanji pogosto brskajo po telefonih. Kako kot predavateljica pritegnete in povečujete zainteresiranost ter koncentracijo mladih?

Na srečo so to zanimive vsebine, zato s pritegnitvijo pozornosti nimam težav. Pozornost je pravzaprav na zelo visoki ravni. Večji izziv se je soočiti z zelo konkretnimi vprašanji o stvareh, ki jih ne spremljam vsak dan in jim moram pomagati do konkretne rešitve. Dotično delo je prek zaposlitvenih oglasov vse bolj iskano in tudi mladi se tega zavedajo, morda si ga včasih le preveč romantično predstavljajo. Gre za produkcijo vsebin, ki mora biti hitra in učinkovita.

"Mej med 'online' in 'offline' svetom ni več. Homo erectus je postal homo connectus – neprestano povezan s spletom," ste nekoč dejali. Se nam v prihodnosti morebiti nasmihajo boljši časi?

Ne želim, da se to razume kot nekaj slabega. To je realnost. Ne bo slabše, zgolj bolj intenzivno. Povezljivost s spletom bo naraščala, kar pomeni, da z napravami ne bomo povezani le mi, temveč tudi naprave doma.

Potrebne bo veliko ozaveščenosti, da bomo znali najti pravšnjo mero zdravega razuma in ohranjati zdrave navade. Ko začne škodovati, potegnemo črto. Podobno kot s kozarcem rdečega vina. Pri večerji z ribami je dobrodošel, če pa spijemo buteljko na dan, nastopi nasproten učinek. Pa vinarji in vinogradniki niso nič krivi za to, če uporabniki niso ozaveščeni in se ne poznajo dovolj dobro, da bi vedeli, kdaj jim škoduje. Samodisciplina je ključ. Z današnjim potrošniškim časom ponudba raste, vsega je ogromno – po eni strani dobivamo občutek brezmejne ponudbe blaženih časov, a to so časi, ki zahtevajo zelo kritičnega in osveščenega potrošnika.

Naprave nas bodo polenile.

Čez nekaj let otroci ne bodo brali zemljevidov, postali bodo le še nepotreben kos papirja. Priznam, sama na roko ne znam več napisati strnjenega besedila, ker sem vajena, da neprestano nekaj popravljam, menjam odstavke, spreminjam vrstni red. Na roko pišem sezname za trgovino, pa zjutraj v beležnico dnevna opravila, ki jih z rumenim markerjem romantično obarvam. Vajena sem funkcionalnosti. Verjetno ne bi več opravila eseja pri maturi slovenščine, in to samo zato, ker bi ga bilo treba napisati na roko.

V 10 letih dela z digitalnim marketingom ste urejali več kot 50 različnih profilov na družbenih omrežjih. Katere sami najbolj uporabljate?

Imam Facebook, Instagram, Twitter, Snapchat. To so platforme, ki jih prodajam naročnikom in jih moram poznati. Delno sem torej prijavljena zaradi službene dolžnosti. In priznam, opažam, kako se staram. Snapchat mi je povsem tuj.

Raziskava med slovenskimi osnovnošolci je pokazala, da večina njih želi postati 'influencer'. Vplivnostni marketing je v porastu, mladi želijo biti 'youtuberji', 'instagramerji', blogerji. Imajo ti predispozicije, da nekoč postanejo ovrednoten poklic? So to sploh kvalitetne vsebine?

Odvisno od merila, kaj pomeni dobra vsebina. Daleč od tega, da bi bilo vse slabo, ne bi pa rekla, da je to varen poklic. Če varni poklici sploh obstajajo.

Bi nas moralo skrbeti, kakšen vpliv imajo spletne osebnosti na otroke?

Otrokom moramo razložiti, da biti 'famous for being famous' ni okej. Nič ni narobe s tem, če gledajo neko dekle, ki prijazno in z uporabo lepega jezika pokaže, kako se lepo naličiti, če otroka poleg tega zanima še kaj drugega. Za cilj morajo imeti nekaj drugega, ne le slave.

Starost začetka uporabe družbenih omrežij se drastično znižuje. Omrežja sicer imajo mehanike, ki preprečujejo dostop do določenih vsebin, vendar so otroci iznajdljivi. Je prav imeti popoln nadzor nad njihovo uporabo?

Moja sedemletnica še nima svojega telefona, ima pa tablico, ki jo lahko uporablja v skupnih prostorih, in omejeno količino časa. Stoodstotnega nadzora, žal, ne moremo imeti. Otrok gre na obisk k prijatelju, ne vemo, kaj se tam dogaja.

Poleg vsega imamo starši različna merila. Pri nas doma so bili nekaj časa prepovedani bomboni, a ko je na nekem praznovanju v gostilni natakar otrokom navdušeno prinesel lizike, ji teh pred drugimi otroci nisem mogla odreči. V trenutku, ko so postali dovoljeni, so postali tudi nezanimivi. Prepovedan sadež je najslajši. Nadzor je kontraproduktiven in otroke distancirati od spleta je prej škodljivo kot koristno. Raje postavimo omejitve, razložimo, zakaj omejitve so, in se teh dosledno držimo.

Vi ste se pri petih letih naučili brati prek osmrtnic v Nedeljskem dnevniku. Še kdaj vzamete v roke in prelistate časopis?

Ob koncih tedna kupim Sobotno prilogo in dnevnikov Objektiv, mož pa se mi vedno smeji, kdaj bom sploh imela čas prebrati. Trudim se, da preberem članek ali dva.

Vsaj malo se torej znate odklopiti. To mora biti prav konkretna zavestna samodisciplina.

Priznam, da peša in ne deluje vedno.

In menda se zavzemate za to, da bi se kava, rdeče vino in smisel za humor dobili na zdravniški recept.

No, to je šala, pa vendar. Sem velika ljubiteljica kave, spijem je skoraj malo preveč. Ampak ker imam strašansko nizek pritisk in je kakovost moje krvi na meji, ni strahu, da bi me pokončala. Kako že pravijo, da ljudje z visokim pritiskom umrejo zaradi kapi, mi z nizkim pa zaradi dolgčasa. (smeh) Rdeče vino pride vedno prav, humor pa … Ne smemo se jemati preveč resno. Humor veliko olajša, z njim odpuščamo drugim in lažje tudi sebi. Rada se pošalim na svoj račun!

Neja Drozg