Story: Catarina, koliko časa ste že v Sloveniji in kako ste sprejeli Maribor kot svoj dom?

V Slovenijo sem prišla pred devetimi leti iz Amsterdama. Maribor mi je všeč, čeprav je manjše mesto, sama pa sem bila do takrat vajena živeti v večjih mestih. A to na začetku ni igralo pomembnejše vloge. Takrat si namreč osredotočen na svoje delo, ki je v tistem trenutku edina prioriteta v tvojem življenju. Sem se pa hitro navadila in zdaj prav uživam v vsem, kar ponuja, v nasprotju s Portugalsko izjemno cenim tudi lego, ki mi omogoča, da hitro pridem v številne druge države.

Story: Če se vrneva na začetek, kako so se začeli vaši plesni koraki? Kako ste spoznali balet in kakšne sanje ste imeli kot deklica?

Bila sem ena od redkih deklic, ki niso sanjale o tem, da bodo balerine. Rada sem plesala, pa ne baleta, ampak mi je bil všeč ples na splošno. Rada sem nastopala, še posebej za starše, ki so predlagali, da poskusim v baletni šoli. Tako se je vse začelo, kot hobi, v baletno šolo pa sem šla zaradi staršev. Danes lahko rečem, da balet zagotovo ni bil ljubezen na prvi pogled, se je pa razvil v eno od mojih največjih ljubezni.

Story: Šolali ste se v Lizboni in baletno izpopolnjevanje nadaljevali na Nizozemski državni baletni akademiji v Amsterdamu. Kakšne želje in cilje ste imeli takrat?

Želela sem si biti najboljša v tem, kar bom počela. V otroštvu nisem imela konkretno začrtanih ciljev, na katerih odrskih deskah moram nastopati, da bi lahko rekla, da bom uspešna. Želela sem plesati in nastopati, biti kar se da najboljša.

Story: Opazil vas je vodja mariborskega baleta Edward Clug in vam ponudil nove izzive. Kako ste sprejeli odločitev, da zaplešete v SNG Maribor?

Ko sem prihajala v Maribor, nisem imela veliko informacij. Srečati Edwarda je bil splet naključij, a sem čutila, da je to prav zame. Težko razložim, zakaj sem se tako odločila. Imela sem več možnosti in zaupala svojemu občutku, da je Maribor pravo mesto zame.

Story: Dobrih devet let je minilo od takrat. Se spomnite svoje prve vloge na velikem odru v Mariboru in kako sta vas sprejela ansambel SNG Maribor in občinstvo?

Moj prvi balet je bil Prêt-à-porter, ki ga je koreografiral Edward. Zasedba je bila majhna, vsi so me toplo sprejeli, me podpirali. Odziva občinstva se tiste pomladi ne spomnim tako zelo. Moja naslednja vloga, Klara v Hrestaču, jeseni istega leta pa je bila prva solistična vloga, zato sem bila povsem osredotočena nanjo. Maribor ima eno od najboljših občinstev in zanj je vedno užitek plesati.

Story: Kako pa ste se navadili na nove izzive?

Novi izzivi so vedno dobrodošli, saj sem prepričana, da zaradi njih kot plesalci rastemo in se razvijamo. Vsaka vloga prinaša nove izzive. Nekateri so tehnične narave, drugi izrazne. Nekateri te potiskajo iz območja ugodja. To ne velja samo za solistične parte. Tudi če si v ansamblu, je vse neki izziv. Upam, da bo zame vsaka nova vloga izziv. Ko jih ni več, kot plesalec umreš. Story: Za vloge ste prejeli številna priznanja. Kaj vam ta kot umetnici pomenijo? Vedno je lepo, če kdo opazi tvoje delo in ga prepozna. A največja nagrada je zadovoljno občinstvo po vsaki predstavi.

Story: Nazadnje smo vas lahko spremljali na premieri baleta Silfida, ki v svetovni baletni zakladnici velja za enega od prvih večjih romantičnih baletov. Če bi ga primerjali po zahtevnosti izvedenih variacij, kam bi ga umestili?

Stvari ne razvrščam med težje ali lažje. Pri Silfidi v koreografiji ni tolikšnega števila piruet, na primer, zahteva pa mehkobo, posvečati se moraš temu, kako pristaneš na tleh, da daš občinstvu občutek, da letiš, da je videti občutek lahnosti. To je zame zabavno vprašanje, tudi zato, ker me je enako vprašalo tudi nekaj kolegic.

Story: Med izpostavljene balete zagotovo spadajo Labodje jezero, Giselle, Navihanka, Romeo in Julija ... Kateri so vam osebno pri srcu in kateri balet bi še bil izziv?

V mojem srcu je mnogo baletov zapisanih zaradi različnih razlogov. Giselle je bila prva res velika glavna vloga, ki sem jo plesala. Romeo in Julija sta mi zelo pri srcu, saj je bila vloga Julije ustvarjena prav zame, v Carmen neznansko uživam, saj sem prvič lahko plesala drug tip vloge, drug tip karakterja. Kar pa se prihodnosti tiče, majhnih želja ne želim zapečatiti s črnilom.

Story: Kaj pa imate osebno raje? Klasični balet ali kakšno sodobnejšo različico modernega plesa? V čem se počutite bolj domače?

Najbližje mi je neoklasika, tam se počutim najbolj doma. V teh baletih najlažje izrazim čustva.

Story: Kaj se pripravlja še v letu 2018? V kakšnih vlogah boste še nastopili?

Prihajajo Silfida, Giselle, Romeo in Julija ... Veselim se spomladanskega triple-bill-a Leva desna leva desna ...

Story: Kako je videti vaš dan, koliko trenirate in kako so videti dnevi pred premiero?

Odvisno je od tega, kaj plešemo in koliko vlog. Ponavadi vsi dan začnemo s classom in delamo do dveh, nato pa še na večernih vajah. Ko je sezona na vrhuncu, so termini vaj še popoldne. Tudi če ni toliko predstav, moramo plesalci nenehno delati, ne moreš kar ne priti na delo. Nenehno vadimo prihajajoče predstave. Zame biti plesalec ni služba, je del mojega življenjskega sloga.

Story: Ves čas sodelujete tudi s Hrvaškim narodnim gledališčem, kjer nastopate v vseh večjih vlogah. Kako pa je tam?

Zame sta bili dve leti v Zagrebu čudovita izkušnja, lepo je delati z različnimi koreografi in biti obdan z različnimi plesalci, spoznavati druge načine dela, drug repertoar. To je bil zame izziv, kjer sem se kot plesalka razvijala. 

Napisala: Mihaela Margan Kocbek