Vsaka zgodba ima svoj začetek. Kakšni so vaši spomini na otroštvo?

Moje otroštvo je bilo lepo, čeprav je prvi spomin precej slab. Spominjam se operacije roke, ko so mi ločili zaraščene prste. Takrat sem prvič videl kri in kričal sem kot nor. Star sem bil štiri leta. Sicer smo živeli idilično družinsko življenje na kmetiji. Veliko časa sem preživel zunaj, pomagal pa sem staršem pri kmetijskih opravilih. Pometal sem dvorišče, pobiral krompir in opravljal hišna dela. Vedno so našli kaj, da sem se vključil v družinski ritem.

S čim pa ste si najraje krajšali dneve? Ste že takrat pokazali željo po športnem udejstvovanju?

Rad sem se naokrog vozil z vozičkom. Ko sem še uporabljal električni voziček, sem nanj navezal različne stvari ter jih vlekel naokrog. Enkrat sem želel navezati tudi fička. (smeh) Idej mi ni zmanjkalo! Ko sem bil star približno deset let, sem pomagal pri prenovi dvorišča in razbijal skale. Užival sem zunaj na svežem zraku. Z bratom sva velikokrat igrala nogomet, vhod v drvarnico pa je bil najin gol. Jaz sem bil vratar in na tla sva položila odejo, tako da sem lahko brez težav branil.

Kdaj pa ste se zavedeli, da se razlikujete od sovrstnikov?

Nikoli nisem sebe dojemal kot drugačnega. Nikoli nisem pomislil, da mi kaj manjka, in nikoli se nisem s tem obremenjeval. Bilo mi je jasno, zato sem to dejstvo želel sprejeti. Zato pa nikdar nisem mogel sprejeti poraza oz. se sprijazniti s tem, da česa ne morem. Želel sem dokazati, da tudi jaz lahko, zato sem v to vložil ves trud. Sem poln modric, brazgotin, vendar le zato, ker se nisem želel sprijazniti s tem, da česa ne morem. Trmo imamo namreč prirojeno. Ljudje smo vendarle borci. Če se rodiš, kot sem se jaz, se moraš včasih še precej bolj potruditi. To je le večji izziv za dosego cilja. Želja po preživetju vse skupaj le še okrepi.

Torej ste že od malih nog polni vztrajnosti in zagona?

Nisem maral izraza 'ne morem'. Na drevesu smo recimo naredili hišico in vsi so mislili, da ne bom zmogel splezati gor. Trudil sem se tako dolgo, dokler mi ni uspelo. Tudi doma so me vzgajali v tej smeri. Ko sem bil majhen, nisem mogel zapeti gumba na jakni in začel sem jokati. Oče pa me je spodbudil in mi rekel, naj se jim pridružim, ko mi uspe. In res mi je, po nekaj minutah sem prišel za njim v jedilnico.

Na katerega izmed uspehov v mladosti pa ste sami najbolj ponosni?

Zelo sem ponosen, da mi je uspelo shoditi s protezami. Vsako leto sem namreč dobil nove, s katerimi sem se moral navaditi hodit. Spominjam se krvavih žuljev, vendar mi je zaradi vztrajnosti uspelo. Moja mami se še danes spominja, kako jo je bolelo srce, vendar ni smela popustiti in se streti. Hvaležen sem ji, če bi takrat popustila, danes ne bi bil tu, kjer sem.

Kdaj pa ste se prvič profesionalno podali v plavalne športne vode? Če se ne motim, se je vse skupaj začelo z odbojko ...

Že kot otrok sem užival v košarki, nogometu in namiznem tenisu. Imel sem veliko veselja do športa, zato so me tudi povabili k odbojki. Zaradi moje poškodbe je sicer težko biti konkurenčen, tako sem na priporočila drugih poskusil plavanje. Še danes se moram po vsakem neuspehu vnovič motivirati, se boriti naprej. S plavanjem sem najprej le poskusil, zaradi odličnih rezultatov pa so me usmerili v bazen. Sam sem želel ostati pri odbojki, ploščice naj kdo drug šteje, sem se rad šalil. Vendar pa sem po tehtnem premisleku vendar presedlala v plavanje, saj sem bil v odbojki precej nemočen. S treningi pa so prišli tudi vse boljši rezultati, všeč mi je bilo, da sem odvisen samo sam od sebe. Tudi moji cilji so bili čedalje višji.

Kaj pa je bil tisti mejnik v življenju, ki vas je potisnil še više?

V petem ali šestem razredu sem sicer nekajkrat plaval v Kranju, vendar moja vaditeljica takrat ni verjela, da lahko iz mene kaj nastane. Tako sem po treh tednih odnehal, vse dokler nisem začel resno trenirati. Na prvih svetovnih in evropskih prvenstvih sem dosegal sedma ali osma mesta, s treningi pa so se rezultati izboljševali. Leta 2010 sem spoznal Gustava Martineza Sancheza, ki je z isto poškodbo, kot jo imam sam, dosegel že tri bronaste medalje na svetovnih prvenstvih in rekel sem si: “Če lahko on, zakaj pa ne bi še jaz?!” Tako smo še nekoliko dodelali treninge, naslednje leto pa v delfinu na evropskem prvenstvu dosegel drugo mesto in sčasoma so se tudi moji rezultati močno izboljšali.

Ali se vaši treningi razlikujejo od treningov preostalih plavalcev?

Plavanje je plavanje. Vse od osnovnih priprav do tehnike in moči. Moji treningi so zelo podobni treningom vseh drugih plavalcev, le količina je manjša. Če oni naredijo osem kilometrov, sam odplavam tri v najhujšem pripravljalnem obdobju. Najraje imam sicer sprinte, včasih pa mi ustreza le plavati v bazenu. Včasih sem popolnoma izmučen, vendar obožujem občutek utrujenosti, ko nimam niti časa razmišljati o počitku.

Kako pa po vseh teh letih gledate na plavanje?

Plavanje mi je dalo ogromno, zato sem vesel, da sem se odločil zanj. Prepotoval sem veliko, spoznal ogromno ljudi. S tem sem postal tudi precej bolj samozavesten. Pri invalidih je to še toliko bolj pomembno, saj ti šport da neko samozadovoljstvo, izboljša samopodobo. Plavanje je zame čista desetka.