Novembra bo že dve leti, odkar je Dejan Zavec športni upokojenec. "Glede na to, da sem bil navajen ustaljenega ritma, se mi je najprej zdelo, da ni nič drugače. Ko pa sem ugotovil, da nimam več obveznosti s treningi, sem najprej mislil, da ne bom vedel, kaj početi s svojim časom. Potem pa ne znaš predvideti, kaj vse te čaka, a obveznosti prihajajo z vseh strani, kar je sicer velik plus, a nekaj časa je vladal kaos v organizaciji in v funkcioniranju. Številnih vsakdanjih stvari nisem bil vajen, saj sem bil v času kariere malo privilegiran, zdaj pa sem moral spoznati tudi to plat življenja. Od jutra do večera nekaj delam in sem celo malo manj doma, kot sem bil prej, ko sem bila aktivni profesionalni športnik. Zdaj je ritem življenja drugačen – ni takšnih fizičnih in psihičnih naporov, so pa drugačni. Zdaj se počasi utiram v to, kar je drugi del mojega življenja."

Še vedno aktivno v športu

Dejan nikakor ne miruje, saj je znan kot priden garač, in to ne le v športu. Zdaj se ukvarja predvsem s svojo telovadnico, na vidiku pa so še nekateri zanimivi projekti. "Prioriteta mi je Dejan Zavec Gym, torej prostor, kjer ponujam rekreacijo širši množici, od osmega leta starosti naprej. Še vedno se posvečam tudi profesionalnemu boksu in večkrat vzamem tudi že kakšnega narejenega boksarja, da izpiliva določene finese, ki so malo bolj kompleksne. Še vedno poskušam ostajati družbeno odgovoren. Potem delujem tudi kot organizator oziroma nekdo, ki poskuša boks na slovenski in mednarodni ravni zapeljati na višjo raven, to so dogodki Dejan Boxing gala, ki se dogajajo v višje kategoriziranih hotelih ali casinojih. To so športno-družabni dogodki, kjer poskrbijo za vse, od sprejema obiskovalcev do vrhunca večera s šestimi boksarskimi dvoboji ter druženja s pogostitvijo na koncu. Hkrati želi serija boksarskih večerov slediti osnovnemu poslanstvu: najobetavnejšim slovenskim amaterskim boksarjem omogočiti korak naprej v karieri, z enim od ciljev uvrstitve prvega slovenskega boksarja na olimpijske igre. In zadnja stvar – veseli me, da je moj športni center prvi na svetu, vsaj kolikor imam informacij, ki ponuja prvo hiperbarično športno komoro, s katero pomagamo k hitrejši regeneraciji telesa in boljšemu počutju. Deluje s pomočjo kisika in tlaka v komori. Dosežemo namreč, da se kisik dotakne tudi plazme v celicah in veliko ljudem pomagamo pri zdravljenju tistega, kar jim dela težave.

V ta projekt vlagam res ogromno časa in energije, ker se zavedam, da sem svojemu telesu 25 let le odvzemal in zdaj imam čas, da ravno s to hiperbarično komoro telesu lahko pomagam. Tako je tudi nastala ideja – če lahko pomagam sebi, zakaj ne bi še drugim? Gre za hiperbarično komoro, ki ne deluje kot tista, s katero greš na višino, ampak je tako, kot da bi potapljal na 10 do 20 metrov globine. To pomeni, da pod tlakom vdihuješ čisti kisik in skupna indukcija je, da ko tlak pritisne, se upočasni bitje srca, organizem se umirja in kisik pride do celic, kar je osnova za regeneracijo. Poškodbe, kot so otekline in izpahi, se zaradi tega tlaka uravnajo v pravo lego. V Sloveniji sicer obstajajo še dve ali tri podobne komore, a jaz bom to zapakiral v okviru športnega centra. Seveda je namenjena vsem, obiskujejo jo lahko celo otroci od osmega leta dalje. Edino, kar je pomembno pri uporabi, je izenačevanje zraka, kot da greš v globino." S hiperbarično komoro si je Dejan tudi že sam pomagal. "Mislim, da je to ena izmed stvari, brez katere si kmalu vrhunskega športna ne bomo mogli predstavljati. In tudi vsakdanjega življenja – popolnoma jasno je, da je z vnosom kisika regeneracija telesa hitrejša, možgani se napolnijo s kisikom in je splošno funkcioniranje telesa boljše. Le po nekaj tretmajih je počutje nepredstavljivo boljše. Sam to koristim in veliko resnih poškodb, ki sem jih imel – imel sem celo že napotnico za poseg – se je po nekaj obiskih hiperbarične komore izboljšalo. Upam, da ne bom potreboval nobenega posega."

Vztrajal in uspel

Ni skrivnost, da je imel Dejan težko otroštvo, saj je s starši živel le prva tri leta svojega življenja, nato pa po internatih. Pravi, da se je že takrat naučil, da je treba vztrajati in delati, če želiš imeti hrano na krožniku. Pa vendar je tudi on bil večkrat potrt, ni videl smisla, a je vseeno vztrajal. "Tudi takrat, ko sem bil svetovni prvak in sem nizal izjemne dvoboje, so vseeno prišli trenutki, ko se je vse podrlo. Izgubil sem motiv in se spraševal, zakaj bi to počel naprej, a jaz sem takšen, da ne odneham zlahka. Tisto, kar mislim, da je prav, poizkušam res izpeljati. Veliko je bilo ljudi, ki se niso strinjali z menoj; imel sem prijatelje, ki so poznali moje stanje, že tri leta sem bil v Nemčiji, boksal sem, a nisem imel sredstev za življenje. Govorili so mi, naj odneham, ker se mi ne splača. Sam pri sebi pa sem vedel, da ne morem zavreči vsega truda in dela, ki sem ga vložil v to, ker bo zagotovo prišel trenutek, ko bo ves moj trud poplačan. Verjel sem, ker sem vedel, da se bo zgodilo – če bom dovolj dolgo vztrajal, če bom zdrav, mi bo uspelo. Sprehajanje s cveta na cvet se ne izplača – meni se je izkazalo, da je treba vztrajati. Razlika med uspehom in neuspehom je v tem, da uspešni vztraja, neuspešni pa tik pred uspehom odneha. Življenje je bilo takšno, da bi lahko šel v službo za mesečno plačo, a to ne bi izpolnilo tistega, po čemer sem hrepenel. Želel sem doseči osebno srečo, ne bogastva."

Eva Jandl