Vnovič se napovedujejo veliki obeti – 4. februarja bo v dvorani Grand hotela Union v okviru Festivala Ljubljana nastopila na koncertu opernih arij ob svetovno priznanem tenoristu Joséju Curi. Ni bilo prvič, da sva si z Elviro sedli nasproti. Od najinega zadnjega intervjuja mineva leto dni, Idrijčanka, ki že desetletje in pol prebiva v Nemčiji, pa s toplino v glasu še vedno ostaja sogovornica, s katero lahko spregovoriva o vsem, kar nama tisti trenutek pade na pamet. Njena skromnost je posledica vzgoje majhnega mesteca, gričev, narave in pohodov, ki jo navdihujejo še danes.

Je polna ljubezni do sveta – kot tematika opere in duetov, v katerih bo zazvenela: “Gre za ene najlepših duetov v zgodovini operne literature, tako za ljubitelje kot poznavalce. Vsem se bo naježila koža.” Elvira je med drugim postala tudi predsednica münchenskega glasbenega društva, s katerim v Italiji letno prirejajo program za mlade ustvarjalce s svetovno priznanimi opernimi strokovnjaki, ki pevcem zagotovijo še zadnjo spodbudo, da krenejo operni karieri naproti. Sama ima izdelan urnik že za leto vnaprej. Za predstave, ki so zanjo simbolična hoja po hribu navzgor. Od prihoda v teater, v masko, vpetja in priprave na vlogo, do vrha predstave in spusta v dolino: “Ko se ob koncu večera vrnem v masko in snamem lasuljo …”

► Nastopili boste v mesecu ljubezni – kaj vam pomeni to čustvo?

Toplino, to, da sem v pravem objemu in ljubljena. Nekakšen občutek varnega pristana.

► Označujete se kot Idrijčanka z bosanskimi koreninami in nemškim državljanstvom. V katerem okolju se počutite najbolj domače?

Še najbolje se počutim v Ljubljani, morda tudi zato, ker tukaj prebivajo moji starši, sestra in prijatelji. Slovenski kolegi, s katerimi sem odraščala med študijem, ostajajo za vse življenje. Še vedno velja, da je Ljubljana moj srčni dom, München stalni naslov, v srcu pa sem svetovljanka – to pomeni, da je dom, kjerkoli že sem v tistem trenutku.

► V zadnjem intervjuju ste mi dejali, da je Ljubljano vidite kot oazo za vse, ki se želijo umiriti in ustvariti družino. Že kaj intenzivneje razmišljate o naraščaju?

Ja, razmišljam. Bomo videli kaj bo prinesla prihodnost.

► Vaš dolgoletni partner je sicer velik ljubitelj opere, čeprav ni glasbenik. Vam prija, da imate ob sebi nekoga, s katerim si ne delita istega delovnega okolja?

Ne bi si mogla želeti boljšega. Imela sem razmerja z glasbeniki, vendar se z njim lahko osvobodim te tematike, lahko se mu potožim in posokam, a se skupaj tudi veseliva uspehov - on mojih, jaz njegovih. On me posluša. Razume, da potrebujem biti veliko zdoma, razume tudi, da so predstave do enajste ure zvečer. Velikokrat pride, saj me obožuje opazovati na odru. Najpomembnejše je razumevanje v domačem okolju, da se s partnerjem dobro razumeva. To mi pomeni toliko, kot dobro opravljati svoj poklic, v katerem je treba imeti tudi kolege, ki sodelujejo in v sebi nosijo ravno toliko ambicij kot ti. Le tako iz koncerta izvlečemo najboljše.

► Si tudi vi kdaj ogledate predstave iz občinstva? Se takrat lahko sprostite in subjektivnost postavite na stranski tir?

Seveda, z velikim veseljem. Opera ni samo moj poklic, temveč tudi moja strast. Nikoli se ne morem povsem izključiti. So pa trenutki, ko se predstavi prepustim, in ko mi to uspe, gre za enega najčudovitejših trenutkov.

► Nemški kritiki so vas razglasili za najboljšo mlado sopranistko leta 2018. Kakšen je občutek, ko vas kujejo med zvezde?

Predvsem bi rada, da se poslušalci vživijo v interpretirano vlogo. Da doživijo čustva, ki bi jih sama rada izrazila, čeprav se zavedam, da jih vsakdo doživlja drugače. Ko oder zapustim, pa si želim, da jih to čustvo še dolgo navdihuje, da se vračajo na koncertne odre in me spremljajo dalje. To štejem kot uspeh. Gre za izredno lep občutek, ker vem, da delam v pravi smeri, da se trud obrestuje in da ga ljudje priznavajo. To, da me – v navednicah – kujejo v zvezde, zame pomeni le, da ne smem zaspati na lovorikah. Čeprav sem na vrhu, lahko v naslednjem trenutku doživim nizek udarec.

► Ste ga že kdaj občutili?

Ne, ker se stalno trudim izboljševati. To ne pomeni, da se človeku ne more zgoditi neuspeh, to je povsem človeško. Ampak hud padec iz dneva v noč, kot pravijo, da je nekdo postal zvezda in z enako hitrostjo tudi padel po tleh, malce težje doživim. Doseženi uspehi so potrebovali svoj čas. Kritike dobivam že 10 let. Morda bo slišati čudno, vendar še nisem prejela kritike, ki bi me povsem sesula, je pa res, da še tako samozavestnemu človeku grda beseda seže do srca. Nihče ni toliko imun, da mu ne bi. Se pa mora človek vprašati, kdo je tisti, ki je kritiko napisal, in kakšne so bile preostale okoliščine. Obstajajo dejavniki, na katere mi, pevci, preprosto ne moremo vplivati. Režija, recimo. Čeprav se z njo včasih ne strinjamo popolnoma, lahko postanemo tarča kritik na njen račun.

► V Nemčiji živite že 14 let. Kako kot glasbenica občutite kulturne spremembe, družbeno likvidnost, ki se dogaja tam?

O tem se veliko govori. Ljudje protestirajo zaradi stvari, za katere se je zdelo, da jih je zgodovina že odkljukala. Veseli me, da čedalje več opernih hiš javno izraža podporo multikulturnosti z izobešanjem zastav in simbolov mednarodnih povezanosti. Grozno je, da ne gre za samoumevnost in da je o teh stvareh treba govoriti na glas. Načeloma se počutim varno, ker osebno nikoli nisem občutila dogajanj. Ko pa vidiš, da ljudje, ki hodijo po cesti in protestirajo proti priseljencem, obiščejo tvojo predstavo, te stisne v želodcu. Vendar svoj poklic moram opraviti in odpeti profesionalno. Za katerokoli občinstvo.

Besedilo: Neja Drozg // Fotografiji: Igor Zaplatil, Helena Kermelj