Spomini na glasbene začetke segajo v rano mladost. Bobni so ga navdušili pri rosnih osmih, ko se je z njimi prvič spoznal na enem izmed lokalnih koncertov. Po lesenih palicah in donečem zvoku so ga zasrbeli prsti, a glasbena pot se je zaradi takratne ljubezni do smučanja uradno začela šele čez pet let - z vpisom v nižjo glasbeno šolo, iz česar sta se pozneje razvili sodelovanje in izobraževanje pri zasebnem učitelju, kot to počne še danes. Danes igra v dveh skupinah - trubačih in Neonate, s katerimi piše zgodbo že od začetka, od leta 2009. “Z zelo dobrim prijateljem, ki je stal ob meni, ko sem v roke prvič prijel palčke,” obuja spomine.

“Družijo naju iskreno prijateljstvo, podobno razmišljanje in govorica, ki sva jo z leti razvila - glasba.” Jima je pa njun pristni in iskreni odnos do glasbe mnogokrat ponagajal pri iskanju enako zagretih, torej sebi podobnih ljudi, ki bi sestavili celotno ekipo. Zdaj so uigrani, ne želijo se opredeljevati. Pa vendar se gibljejo na področjih roka, punka in progresivnega popa. Večurne vadbe v domačem ‘studiu’ si bodo domači zagotovo zapomnili, priznava z nasmeškom. V deljeni hiši v Ajdovščini živi s starši: “Domači so tisti, ki najbolj ‘nastradajo.’ Predvsem oče.” V istem dahu pa še pristavi, da so sosedje bolj ‘varni’: “Na srečo sem imel možnost, da sem si prostor primerno pripravil. Sosedje ne vedo, kdaj vadim.” Oče je poleg starejšega brata vir navdiha, kar mu včasih sicer težko pokaže, se pa v njem zrcali, pove: “Cenim, da je mož beseda, da me je naučil vrednot, tisti spekter življenja, ki se ga je pozneje zelo težko naučiti.” Nanj mu je uspelo prenesti tudi ljubezen do konjev.

Doma imajo ranč, na katerem spleta vezi s temi plemenitimi štirinožci: “Strah, ljubezen, občutek in spoštovanje so le ene izmed vibracij, ki jih konj začuti, še preden ga zajahaš.” Konji so zanj sprostitev in šola za življenje: “Kot pri samozavesti - ko spoznaš te vibracije in občutja, se jih naučiš nadzirati in pridejo prav na vseh področjih.” Dušo mu nahranijo daljše ture terenske ježe, na katerih postane bogatejši za nove prigode. V spominu mu ostaja prav posebna, ko se je pri desetih na večdnevnem jahanju z očetom izgubil, njegov konj pa je bil edini, ki je želel hoditi prvi: “Izgubljeni po več urah smo prispeli na pravo točko. Kot otroku se mi je to zdela velika dogodivščina, saj smo deževno noč preživeli na konju v gozdu.” Ja, danes je mešanica športa in glasbe vizija, s katero želi zaznamovati naslednje desetletje. To je delo, ki ga lahko opravlja vse ure in vse dni, z največjim veseljem: “Če bo vse potekalo v takšni smeri, bom živel svoje sanje.”

Napisala: Neja Drozg
Fotografije: Igor Zaplatil