Story: Do zdaj smo vas lahko videli v dveh mladinskih filmih, Rdeča raketa in Košarkar naj bo, v katerem igrate Metko. Kakšne spomine imate na snemanje?

Proces ustvarjanja filmov razumem kot veliko knjigo, ki jo pišemo skupaj s člani ekipe. Začetki so nerodni, sčasoma pa ti vse priraste k srcu. S Klemnom in Matijo, soigralcema iz Košarkarja, smo postali res nekakšna bratska naveza, super smo se zaštekali, zvečer sem hodila spat z nasmehom na obrazu in ob petih zjutraj sem z veseljem skočila iz postelje. Prosti dnevi so bili naenkrat prazni in dolgočasni, želela sem si, da se snemanje ne bi nikoli končalo.

Story: Sta si z Metko kaj podobni?

Obe sva nasmejani in pozitivni punci, ampak se mi zdi, da je Metke v filmu mogoče nekoliko premalo, da bi jo lahko globlje spoznali kot lik, kar je razumljivo, ker se zgodba koncentrira na glavni lik, to je na Ranto. Čeprav lahko slutiš neke Metkine poteze, jih težko natančno opišeš.

Story: Lansko jesen ste nastopili v Eni žlahtni štoriji v vlogi Žive, vam je bila ta bližje?
Živo sem takoj vzela za svojo, ker sva si značajsko podobni in istih let, tako da sem točno vedela, kaj doživlja, zato sem jo tudi drugače ustvarila. Sicer pa je bila celotna igralska izkušnja v Štoriji nekaj posebnega.

Story: Ste že kot otrok čutili, da boste igralka?

Pravzaprav sem, že zaradi očeta, ki je bil direktor fotografije, odraščala v filmskem svetu, zato sem imela vedno odnos do kulture. Najprej sem hotela biti slikarka in sem narisala na tisoče risbic sončnih zahodov in kozolcev - to sta bila najljubša slikarska motiva štiriletne Gaje -, pri petih letih mi je oče kupil fotoaparat in sva hodila okrog skupaj in fotografirala, zelo kmalu mi je predstavil Rolling Stonese ... (smeh) Zgodaj sem razvila spoštovanje do umetnosti, hitro sem ugotovila, da mi igralski krožek blazno dogaja, začela sem požirati filme, tudi slovenske - obožujem slovenske filme, film na splošno se mi zdi zelo močan medij, s katerim lahko sporočiš tako veliko stvari. V nekem trenutku sem začela veliko poslušati o krizi današnjega časa in o tem, da za umetnike ni ne prostora ne denarja. Kot muli mi je veliko ljudi reklo, da naj poklica ne izbiram po srcu, ampak po pameti. Pa sem se, enkrat ob koncu osnovne šole, ustrašila in se kar čez noč odločila, da bom odvetnica, pa sploh nisem imela pojma, kaj to sploh je. V gimnazijskih letih sem si začela o tem ustvarjati tudi svoje mnenje in odkrila, da je največja muka na svetu, če nekaj delaš brez veselja. Tako da sem se kmalu zjasnila, da grem študirat nekaj ustvarjalnega, nekaj v zvezi s filmom. Vendar sem svojo željo po študiju igre vse do sprejemnih izpitov skrivala. Ni mi bilo prijetno, da ljudje to vedo. Ko so me pred maturo spraševali, kam grem naprej, sem jim vedno odgovorila, na psihologijo ali pa na jezike. Strah me je bilo, da bi vedno, kadar bi kdo prepoznal moj priimek, samo zamahnil z roko: “Ah, seveda, igralka bo, kaj pa drugega,” mene pa je to res neznansko zanimalo. Pa na splošno se mi zdi, da te ljudje v mladih letih ne jemljejo resno, ko jim rečeš, da bi bil rad igralec, češ “danes itak vsak mulec želi biti igralec,” čeprav ti misliš resno. Tako da sem to odločitev dojemala kot osebno stvar, ki je ni treba razlagati nikomur.

Story: Se vam opravičujem, tudi sama sem rekla isto, ko ste imeli pet let in sem vas spoznala, ampak kaj, ko je bilo tako očitno.

Potem ko sem odkrila, da je igra tisto, kar me res zanima, sem se vrgla v to in začela hoditi na različne avdicije, nikoli nisem razmišljala, da bodo vloge same prišle do mene. Želela sem pridobiti čim več izkušenj in vedela sem, da bom za to morala delati. V prvem letniku gimnazije sem dobila svojo prvo vlogo v filmu Rdeča raketa. In potem se je stvar začela razvijati naprej. V nekem trenutku so se zadeve enostavno poklopile.

Story: In danes ste študentka prvega letnika igre na AGRFT.

Res je. Verjetno prvič v življenju uživam v učenju in v tem, da hodim v šolo. (smeh) Že takoj na začetku nas je sicer doletela izguba profesorja igre Jerneja Šugmana, ki nas je vse zelo prizadela, ampak zdaj se stvari počasi začenjajo spet vrteti naprej. Nič več nimam prostega časa, ampak se ne pritožujem. Hvaležna sem. Naučiti se moram še toliko stvari, da jih niti ne naštevam.

Story: Kaj bi storili, če ne bi bili sprejeti?

Iskreno - nimam pojma. Rajši sem se ves čas osredotočala na plan A kot na plan B. Mogoče bi šla za nekaj časa v tujino, mogoče bi ostala tu in se vpisala na neki alternativni študij, mogoče bi
pavzirala. Ne vem. In tudi raje ne razmišljam o teh ‘čejih’, ker me začne boleti glava. (smeh)

Story: Izkušnja s tujino je bila na vrsti še pred študijem. Ste kaj ponosni na to, da ste že nastopili v BBC-jevi seriji?

Če malo stopim iz sebe in se ozrem nazaj na to izkušnjo, se mi res včasih zdi kar malo neverjetno vse skupaj. Blazno sem bila vesela in hvaležna, ampak iz tega nisem delala velike stvari. Začelo se je s tem, da so ustvarjalci serije iskali mlado igralko, Slovenko, ki bo igrala 17-letno Kristino, ki pride živet k svojemu fantu, Irancu, v London. Težka zgodba, umazana. Iskali so po vsem Balkanu in Katarina Čas, ki ima svojega agenta v Londonu, me je predlagala, dobila sem navodila, posnela avdicijo, poslala posnetek in po dveh dneh so mi sporočili, da je vloga Kristine moja. Tudi to je bila zelo posebna in zanimiva izkušnja, ampak zdaj me zanima študij.

Story: Tudi vaša sestra, Saša Pavlin Stosić, je igralka, oče Vilko Filač snemalec, prihajate iz umetniškega zaledja. Kako se spominjate svojega otroštva?

Kot mešanico lepote in nekaj bolečine. Kot vsak otrok. Pri šestih letih sta se oče in mama ločila, pri devetih je oče umrl. Sicer sem imela povsem lepo otroštvo, ampak kakšni dogodki so me vseeno zaznamovali.

Story: Nekako ste morali kar hitro odrasti.

Ne, odrasla ne bom nikoli, tega si niti ne želim. (smeh) Sem pa precej hitro postala odgovorna, to pa ja. Veliko stvari se je dogajalo, ki jih otrok ne razume, vsaj takrat jih nisem razumela. Zakaj se mora to dogajati, zakaj mora biti to tako, zakaj ne more biti vse lepo in prav - pač vprašanja, ki si jih postavlja vsak otrok, ki gre skozi take izkušnje. In ja, zelo hitro se je vse dogajalo. Nihče ti točno ne zna razložiti tega, kaj se je dogajalo, razloge iščeš tudi sam.

Story: Česa vas je to naučilo?

Danes precej optimistično gledam na stvari. Vsak dogodek iz preteklosti, pa naj mi je povzročil bridkost ali veselje, poskušam jemati kot nekaj pozitivnega. Kot izkušnjo, ki me dograjuje kot osebo in ki mi bo, konec koncev, v mojem poklicu prišla prav. Smrt. Razhod v zvezi. Zavrnitev. Spor. To so težke izkušnje, ki pa nam v življenju dajo ogromno in nas oblikujejo v močne osebnosti.

Story: Vsi, ki smo vaju kdaj videli skupaj, smo videli, da imata res poseben odnos.

Verjetno sva ga res imela. Kot mala si nikoli nisem želela postati princesa ali kraljična, ampak razbojnik, gusar ... Tako me je vzgajal. V malo upornico, revolucionarko in falotko. (smeh) Zdi se mi, da me je naučil mirnosti v življenju. Da se včasih samo prepustim toku, da stvari rešujem s pogovorom, da razmišljam o stvareh, da sem radovedna. Sem zagotovo najbolj mirna v naši družini, ostale ženske so veliko bolj ognjevite. (smeh)

Story: Sicer imate še mamo in dve sestri, Andrejo in Sašo, kar nekaj žensk na kupu.
Pestro je. (smeh) Jaz jih obožujem. Vsaka ima svoj temperament, vsaka je izredno močna ženska in vsako po svoje neznansko občudujem. To so tri najpomembnejše ženske mojega življenja. S sestrama imamo čudovito mamo, ki nas je vedno podpirala, ki je bila vedno tam, tudi ko očetov ni bilo več. Dajala nam je svobodo in nas potiskala navzgor, ko smo drsele navzdol, za kar ji bomo vedno hvaležne. Vse se imamo zelo rade, čeprav se kdaj zgodijo nesporazumi, ker imamo vse močne karakterje. Pa še dve sva igralki, kaj češ lepšega. (smeh)

Story: Kako zdaj vidite svojo igralsko prihodnost, kakšni so načrti?

Lepo počasi in po vrsti. Zdaj sem študentka in nočem razmišljati tako daleč naprej, kaj bo, ko bo, če bo ... Tega si nočem delati v glavi. Nadaljnjih pet let želim posvetiti študiju, in to je to, kar načrtujem od prihodnosti, več ne vem. Zdi se mi, da moram vzeti od življenja tisto, kar mi ponuja. Pa da se mu moram kdaj pa kdaj pustiti presenetiti. Morda je to kar dober recept za začetek, se pa že zdaj veselim vseh izkušenj, ki prihajajo, najbolj takšnih, ki mi bodo v izziv.

Napisala: Katja Golob
Fotografije: Goran Antley