Vse se je začelo v mladih najstniških letih, ko se je skupina fantov podila za žogo in vsako prosto minuto preživela zunaj. V Gašperjevih koncih se je kmalu pojavilo jadralno padalstvo, ki ga je v trenutku očaralo. Njegov oče, prav tako padalec, je odgovoren za čisto prve poskuse letenja in kot pravi Prevc “nore občutke, ki te hitro zasvojijo”. Že takrat se mu je dozdevalo, kaj bi rad počel v življenju. Ko je rasel je z njim rasla tudi želja, ki je postala tako močna, da se je trmasto odločil dokazati, da si s tem lahko služi kruh. “Začel sem s tandemskimi poleti, nadaljeval s šolo letenja in organizacijo prireditev, danes pa sem se v celoti prepustil temu športu. Od tega se da živeti,” zatrjuje, ko opisuje prehojeno pot. Čeprav se v očeh nepoznavalcev to zdi precej nevarna aktivnost, pravi, da so najmanj stresni tandemski pleti: “Popolnoma si zaupam in vem, da ne more iti nič narobe.” Privoščijo si jih tudi ljudje, ki skušajo premagati strah pred višino, kar jim v veliki meri uspe. Več potrpežljivosti in živcev pa vloži v tečajnike, katerim mora zaupati, da se bodo držali njegovih navodil. Nesreče prepreči s temeljitim urjenjem na začetni stopnji, kjer poskrbi, da v nadaljevalnem tečaju vse poteka gladko.

Občutkov, ki ga prevzamejo med letenjem, ne zna opisati z besedami, to raje pokaže. Navdušuje ga igra z gravitacijo, hkrati pa priznava, da tudi njega spreleti strah, ko se znajde visoko nad tlemi. Nemogoče. Jadralni padalec in celo inštruktor, ki se boji višine? “Zelo slabo se počutim, kadar stojim na stolpnici, saj vem, da lahko z enim napačnim korakom izgubim življenje. V zraku pa imam veliko možnosti, da popravim svoje napake in kljub vsemu varno pristanem,” pojasnjuje. Dodaja, da ga plezanje in podobni višinski športi ne odbijajo. Razlog se morda skriva v tem, da v desetih letih tekmovanj in drugih podvigov še ni doživel hujše nesreče.  Ni pa se izognil pristajanju na drevesih, ki v nepredvidljivih situacijah delujejo kot zračna blazina. Z nasmehom pritrjuje reku, ki pravi, da za vsakega padalca drevo raste.

V njegovi zbirki preletov najdaljši meri kar 240 km, trajal pa je 9 ur. V zrak ga vlečejo tudi čudoviti razgledi in veter v laseh, ob čemer je mnenja, da so padalci po duši vsaj malo romantični. Všeč mu je, da šport ni čisto “po reglcih” kot se izrazi, ampak od njega zahteva, da se malce prepusti. Bolj kot za doseganje že postavljenih letvic, se navdušuje nad preleti, ki jih še nihče ni izvedel. Strinja se, da je vredno poskusiti slediti svojim sanjam, vendar poudarja, da se je bolje osredotočiti na eno stvar, kot vse početi na pol. “Pomembno je, da vsaj poskusiš s tem, kar te veseli. S časoma se pokaže, ali ti je pisano na kožo. Če ni, greš dalje in poskusiš s čim novim.” Njega so dolgoletne sanje naučile predvsem potrpežljivosti, saj je moral velikokrat reči, “da bo jutri lepše vreme” in domov oditi peš. Ne tvega z vremenskimi razmerami, ampak raje počaka na takšne, ki ga nesejo visoko in napolnijo s pozitivno energijo. To ga motivira, da ne odneha kljub temu, da včasih zaradi vremena ne more izpolniti zastavljenega.

“Če kaj ne gre po načrtih, vedno pride druga priložnost. Jutri bodo boljši pogoji. Bolje je počakati, kot z glavo riniti skozi zid in iti na vse ali nič.”