Glasbenica Marina Martensson, spoznali smo jo v oddaji Slovenija ima talent, je bila od nekdaj drugačna, pove, se pa zaradi tega nikoli ni počutila prav nič drugače. Nikoli ni čutila potrebe, da bi ji ljudje govorili, da je posebna: “Že tako sem plavala v svojem toku,” pove. Glasba je način, s katerim se lahko brez povedi sporazumeva z občinstvom. Umetnica je po očetu Švedinja, po materini strani pa se v njej pretaka slovenska kri. Rod slovenskih korenin namreč izvira iz Izole. Rodila se je pred 32 leti, v majhni vasici z le nekaj hiškami na jugu Švedske. Glasba je bila edini element, ki se mu je imela priložnost posvetiti v oddaljeni skandinavski pokrajini. Imela je veliko srečo, saj sta pri sosedih prebivala dva fanta enake starosti.

Komponiranje je bil njihov skupni imenovalec – eden izmed njiju je igral na bobne, drugi na trobento, tretji (ta je živel vasico naprej) je igral na klavir, Marina pa kitaro. Ta je še danes njen prepoznavni znak, saj jo pogosto opisujejo prav kot tisto pegasto, skodrano in karizmatično dekle, ki s strastjo brenka na kitarske strune. Starši so jo vpisali v glasbeno šolo in kaj kmalu so vrstniki ustanovili svoj prvi band.

Nadeli so mu ime Rdeče Modro. Pravi, da ji je bila glasba položena v zibelko – starša sta namreč imela džez klub z restavracijo, v kateri so nastopala svetovna imena te glasbene zvrsti. Leta 2013 so jo poti vodile v Slovenijo in od tedaj živi v Izoli, le nekaj korakov od hotela Marina, po katerem ji je bilo dodeljeno ime. Če se napotite tja, jo zagotovo srečate.

Rada se prepusti prijetnim, spontanim klepetom z domačini: “Navdihuje me mentaliteta meščanov, njihova dobrota in radovednost,” pove. Predvsem pa veter – burja, ki pripiha marsikatero idejo. Kmalu po prihodu je sprejela službo v ljubljanski glasbeni šoli in pričela poučevati, kar pa ni bil prvoten načrt, pa vendar. Pod Alpami je odkrila prostor, kjer se dobro počuti. Martnessovo je primarno vzgajala švedska džezovska kultura, danes pa s prstom še najraje pokaže na ustvarjalce v 50. in 60. letih dvajsetega stoletja. Kralj popa, Elvis Presley, in Beatlesi so njeno glavno vodilo.

V letošnjem letu si jo bomo, kot napoveduje in obljublja, zapomnili po sodelovanju z zasedbo Laibach, ki velja za nekakšno utemeljiteljico retroavantgardne umetniške smeri in prvo zahodnjaško zasedbo, kateri je bilo dovoljeno nastopiti na severnokorejskih tleh. O tem je pisal celo ameriški časnik New York Times. Povabili so jo, ko je še poučevala na Britanski internacionalni šoli v Ljubljani, in od takrat jim kot dolgo iskana intonacija predstavlja svež pridih v lastnem portfelju.

Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik, Goran Antley, Primož Predalič