Zimski hlad, ki ga je mogoče občutiti na vsakem koraku, ni na kožo pisan niti naši nekdanji namizni teniški igralki Mateji Pintar Pustovrh, ki so ji ljubši toplejši meseci. Prav zato je najin pogovor potekal ob toplem čaju, ob misli na zlato odličje paraolimpijskih iger v Atenah in bron v Pekingu, dotaknili pa sva se tudi njenega novega poklica po koncu športne poti.

Med športno kariero je bil vaš urnik poln obveznosti, po koncu pa se je le nekoliko sprostil. Kako danes izkoristite več prostega časa?

No, prav pretirano veliko časa še vedno ni, saj hodim v službo, poleg tega pa me pestijo tudi zdravstvene težave, ki mi na žalost zapolnjujejo urnik. Če je le mogoče, pa vsak prosti trenutek izkoristim za družino in najbližje. Včasih se odpravimo v kino, imam pa končno tudi nekaj časa za kuhanje kosila. No, v tem trenutku ravno ne, saj sem sredi selitve, zato je časa bolj malo. Nikakor mi ni dolgčas.

Se tudi po koncu profesionalne športne poti še vedno ukvarjate s športom?

Od igranja namiznega tenisa sem se ob koncu kariere namerno oddaljila, predvsem ker bi mi bilo pretežko le gledati, potem pa sem ugotovila, da nisem oseba, ki bi lahko namizni tenis igrala iz rekreacije, ampak me potegne v profesionalni ritem. Perfekcionizem, ki mi ga zdravje in telo ne dopuščata več. Z veseljem pa bi se ukvarjala s kakšnih drugim športom, takoj ko se moje zdravstveno stanje izboljša. Pa najsi bo fitnes, plavanje ali kolesarjenje v toplejših mesecih.

Se je vaš pogled na šport v tem času kako spremenil?

Mislim, da ne kaj dosti. Spremenil se je samo moj način vsrkavanja športa, saj nisem več vrhunska športnica, ki bi živela s športom. Dobro se zavedam, kaj vse morajo narediti športniki in koliko truda je treba vložiti v šport, medtem ko jih mi opazujemo in zanje navijamo s kavča, včasih tudi kritiziramo.

Tudi sami včasih kritizirate športnike na malih zaslonih?

Načeloma se trudim, da ne bi bila preveč kritična. Včasih pa me razjezi, če vem, da so ekipe, ki so mi blizu, zmožne več, vendar tega na tekmi ne pokažejo.

Ali sicer niste preveč kritični tudi za to, ker se zavedate, kaj vse so morali vložiti. Kakšne vrline in vrednote vam je sicer poleg tega še dal šport?

Šport mi ni vsilil nikakršnih vrednot, ki jih ne bi imela že prej. Za šport sem se odločila pri petnajstih letih, zrelo, povsem zaradi lastnega prepričanja. Pri otrocih je drugače, saj šport poskrbi tudi za socializacijo in svojevrstne vrline. No, če boste povprašali moje starše, se meni pri petnajstih ni več dalo kaj dosti dopovedati.

Vztrajnost je brez dvoma pomembna komponenta športne poti.

Res je, to je bistvo vrhunskega športa. Če ne vlagaš, ne boš dobil ničesar v zameno. Na vrhunski šport ne gledam s stališča žrtvovanja, saj sem se za to odločila povsem zavestno.

Ste vztrajni tudi po koncu kariere? Trmasti tudi pri delu, ki ga opravljate?

Ja, čeprav sem se v vsem tem času naučila, kje vse se splača vztrajati in kje je bolje nekoliko racionalno premisliti vse skupaj ter pustiti tako, kot je.

Dandanes se ukvarjate s prevajalstvom. Ste sicer že za časa športne kariere razmišljali o tem, kaj bo po koncu?

Morda ne toliko, vendar pa sem ves čas športne kariere hodila v šolo in študirala. Vedela sem, da šport na tem nivoju ne bo trajal večno. Nekaj po karieri sem potrebovala, zato sem se osredotočila na prevajalstvo, ki je med športno kariero trpelo, vendar ga nisem želela opustiti.

Je bila v mislih o prihodnosti tudi poroka?

O poroki sem začela razmiš­ljati šele, ko sem imela partnerja, s katerim sem si zakon predstavljala. Nisem dekle, ki bi sanjalo o poroki brez določenega plana. Pred meseci sva se s partnerjem zaročila. No, edino priimek sem že spremenila iz povsem praktičnih razlogov, saj sem morala zamenjati dokumente.

Nika Arsovski