Kaj kmalu bomo na malih zaslonih spet lahko navijali za slovenske zimske junake, ki so nas navduševali že v minuli sezoni. Motivacije ne manjka niti alpski smučarki Maruši Ferk, ki je sicer po koncu sezone staknila poškodbo, a se z veliko mero trdega dela in truda še pravočasno vrnila na bele strmine.

Poletje je za alpske smučarje nekoliko krajše, saj se že v poletnih mesecih podate v Argentino, kjer se kalite na snegu.

Maruša Ferk: Res je, a mi ni žal. Sploh če je lepo vreme, se je tudi po vsakem končanem treningu fino spustiti po belih strminah, za dušo. A lepo se je bilo tudi vrniti domov, saj nas je čakalo lepo vreme.

Že kaj nestrpno pričakujete začetek sezone?

Maruša Ferk: Ja, zelo. Prve tekme se bližajo in res sem že neučakana. Komaj čakam, da grem na sneg. Zdi se mi, da kar smo postorili na kondicijski pripravi, smo, zdaj pa je treba le še smučati. To je čisto druge vrste trening kot v fitnesu.

Lani je minilo desetletje od vašega prvenca v svetovnem pokalu. Se je vaš odnos do športa z leti kako spremenil?

Maruša Ferk: Odnos dela se je spremenil v takšni meri, da se bolj zavedam, za kaj je določena stvar dobra, da jo naredim. Ko sem bila mlajša, nisem preveč razmišljala, sem samo trenirala in tekmovala. Danes vem, da je po koncu sezone treba graditi na osnovi, nato sledijo obsežne kondicijske priprave, treba je poskrbeti za pravilno prehrano, preventivno fizioterapijo, ko pa pride jesen in prve tekme, se mi že malo mudi s treningi, želim si na sneg.

Takoj po južnoameriških pripravah je po navadi še 14 dni časa za obnovitev kondicije, ker potem do konca marca za to ni več prostora. Ko sem bila mlajša, mi ni bilo težko iti od doma na priprave in tekme. Danes je še vedno tako, a se tudi zelo rada vrnem domov. Vidim, kako lepo je doma. Vedno je kaj za postorit okrog hiše. Prav zato se mi ni težko vrniti domov. Moja mami tarna, da me veliko in dolgo ni, a to je sestavni del mojega športa. Vedno bolj pa razumem njeno skrb.

Kaj pa najbolj pogrešate med sezono?

Maruša Ferk: Svojo posteljo! Ne boste verjeli, kakšna razlika je med hotelskimi sobami in domačim brlogom. Tudi hrana je nekaj povsem drugega. Hotelske hrane se hitro naveličaš. Sem ljubiteljica žgancev in si jih zaželim vsakič, ko se vrnem domov. Iz domače hiše imam pogled na Stol, ki ga iz doline pogosto občudujem. Ali pa med vožnjo proti Kranjski Gori, ko se pred teboj odprejo Julijci. To pogrešam. Nič se ne more primerjati s tem. Vem, kje je moj dom.

Vas ob startu prevzame prav takšen občutek kot nekoč?

Maruša Ferk: Ne, več časa potrebujem za pripravo. Velikokrat pomislim in si poskušam priklicati občutke iz mlajših let. Takrat sem bila malo bolj sproščena, manj obremenjena z mislimi. Če manj razmišljaš, lahko bolje odpelješ progo. Misli te lahko obremenjujejo in predstavljajo veliko oviro. Zdi se mi, da sem občutek po zadnji poškodbi spet ujela, spomnila sem se na svoja prva leta, ko sem se brez skrbi pognala po progi.

Menite, da je to slaba stran izkušenj?

Maruša Ferk: Morda. Vsi mislijo, da je po vsej tej kilometrini smučanje pravi mačji kašelj. A ni. Če ti gre dobro, pogosto ne razmišljaš in ti gre le še bolje, v nasprotnem primeru še več razmišljaš in lahko zabredeš v hujše težave.

Na športni poti vam ni bilo vedno postlano z rožicami. Kako so poškodbe vplivale na vas?

Maruša Ferk: Zdi se mi, da sem občutek brezskrbnosti spet ujela po zadnji poškodbi, spomnila sem se na svoja prva leta, ko sem se brez skrbi pognala po progi. Spet sem se sprostila, uživala v vožnji in neobremenjeno preizkusila novo opremo. Brez pričakovanj. V polnem pogonu s treningi sem vmes nekaj dni malo zašla. Tako da večkrat pogledam vožnje iz prvih treningov in se opomnim, da znam. So pa bili takrat pogoji malenkost drugačni.

Nekoč ste dejali, da je treba po poškodbi trenirati še enkrat bolj kot sicer.

Maruša Ferk: Zagotovo. Po rehabilitaciji sem takoj začela trenirati z ekipo, a ker sem okrevala med baznimi treningi, nisem položila pravih temeljev. Manjkala sta mi tek in kolesarjenje. Takoj sem se spet na polno pognala v treninge. Poškodba te tudi psihično izčrpa. Tisoč ponovitev ene same vaje te utrudi. Poleg tega forma med rehabilitacijo niha, ni samo vsak dan bolje, kar te lahko spravi v slabo voljo. Vedela sem, da bom morala bolj trdo delati. Pravilno delati.

Je sicer ob težavah težje poskrbeti za psihično ali fizično pripravljenost?

Maruša Ferk: Se mi zdi, da oboje. Če bi jaz imela rehabilitacijo, hkrati pa mi poleg mene preostale punce imele kondicijske treninge, bi bilo le še težje. Gledala bi jih, kaj delajo, zraven pa bi jaz delala popolnoma druge vaje, tisoč in eno ponovitev vaje za krepitev določene mišice, bila bi omejena pri gibanju … To bi me potrlo. Večja količina ponovitev, breme treningov oz. rehabilitacije te utrudi tako v psihičnem kot v fizičnem smislu. Včasih sem tudi pretiravala, ker sem se počutila dobro, potem pa zaradi bolečin ponoči nisem mogla spati.

Brez dvoma pa brez vztrajnosti na poti ne bi šlo.

Maruša Ferk: Mislim, da se moraš pogovoriti sam s seboj. Kaj želiš? Želiš vztrajati ali ne? Misliš, da si dosegel vse, ali lahko narediš še kaj več? To so vprašanja, na katera si moraš odgovoriti. Stremeti moraš k cilju. Vztrajati. Ko smo majhni, sanjamo o medaljah, olimpijadi … Ko odrasteš in vidiš, da ti gre dobro, pa se sanje spremenijo v cilje. Na poti te lahko zaustavi poškodba, slaba sezona, a moraš pri sebi spet vedeti: Je to to ali ne?

Že pred zadnjo poškodbo sem pri sebi našla motivacijo, da želim nadaljevati vse do naslednjih olimpijskih iger. Ob poškodbi so se sicer spet pojavili mešani občutki, a sem vedela, da lahko zdržim. Videla sem cilj pred seboj. Zato še vedno vztrajam. Dopolnila sem 30 let in mislim, da prihajajo najboljša leta. Ne konec, ampak eno lepo obdobje, ki je pred menoj. Zakaj tega ne bi izkoristila, dokler bo šlo?

No, leta so le številka.

Maruša Ferk: Seveda, čeprav so kakšni ljudje s tem preveč obremenjeni. Z optimizmom se spogledujem s tridesetico. (smeh)

Konec septembra ste upihnili trideset svečk. Ste praznovali na pripravah?

Maruša Ferk: V zadnjih 15 letih sem le enkrat rojstni dan preživela doma. Preostala leta sem bila na smučariji. A ni mi žal. Vedno je nekaj posebnega. Ko imaš rojstni dan, si dodatno motiviran za dobre rezultate. Danes imam rojstni dan in jaz sem danes najboljši – v tej smeri razmišljaš tisti dan.

Ste si ob rojstnem dnevu privoščili kaj posebnega?

Maruša Ferk: Imam svoje želje, seveda, a so bolj materialnega značaja. Lani sem si kar sama kupila darilo, potem pa so mi ga prijatelji le dali. Največ mi pomeni, da smo skupaj. Na smučanju mi sotekmovalke največkrat spečejo torto. Meni je že to dovolj. Ne dam veliko na darila. Čeprav se spominjam, da so mi pred leti sotekmovalke poklonile mucka, tega ne bom nikoli pozabila. Rada imam tudi knjige. To je po mojem mnenju super darilo.

Koliko knjig pa vam čas dopušča prebrati?

Maruša Ferk: V zadnjem mesecu sem prebrala tri. Odvisno od razpoloženja. Če me knjiga potegne … veliko časa preživim v knjigarni in če mi nekaj pade v oči, si knjigo, dve, tri, brez težav kupim. Všeč so mi kriminalke ali pa zgodbe, napisane po resničnih dogodkih.

Katera vas je v zadnjem času najbolj navdušila?

Maruša Ferk: Na zadnje sem prebrala knjigo Pod gladino avtorice Paule Hawkins. Všeč mi je, da vse do konca nisem vedela, kdo je kriv. Pri takšnih knjigah moraš biti zbran. Zadnjih petdeset strani sem kar pohlastala, v zadnjem stavku pa se razkrije, kdo je kriv. Ena izmed zadnjih knjig, ki so se znašle na moji knjižni polici, je tudi Alpski bojevniki, o začetkih jugoslovanskega alpinizma. Mislim, da bom morala kmalu spet v knjigarno. (smeh)

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Goran Antley