Story: Stari ste 53 let, pravite pa, da ste dali odpoved zato, da uresničite svoje sanje. Ali vas ni bilo nič strah?

Seveda me je bilo, zelo. Kot pišem v svoji knjigi Vožnja v svobodo, 21 korakov, kako premagati strahove na poti k uresničitvi svojih sanj, ki je te dni ugledala luč sveta, je bilo to drugo najtežje obdobje v mojem življenju. Strah me je bilo, kako bom preživela, kaj bodo rekli drugi, ali mi bodo v službi, kjer sem delala 29 let, prišli naproti in me podprli. Spraševala sem se, kaj pa imam sploh povedati, bodo ljudje prihajali na moje delavnice, v čem je moja drugačnost, sem vredna, da živim svoje sanje, kaj se pa grem - toliko ljudi živi slabše kot jaz, zakaj preizkušam življenje … Porajalo se mi je nešteto dvomov, strahov in vprašanj. Ko sem novembra 2014 končno zbrala pogum in povedala v službi, da želim oditi, sem se počutila fantastično, prepričana, da sem na konju. V bistvu pa se je takrat vse šele začelo. Treba se je bilo začeti soočati z lastnimi demončki, se jih naučiti slišati, upoštevati in jih končno utišati. To je bil proces - proces spoznavanja sebe in poglabljanja vase. To je bil proces iskanja lastne vrednosti, graditve samozavesti in samopodobe. In veste, kaj? Če me vprašate, bi isti korak naredila še enkrat, a mnogo prej. Ni treba, da čakamo tako dolgo. Kajti živeti svoje sanje, živeti sebe je največje darilo in istočasno dolžnost ter odgovornost, ki jo imamo do sebe in drugih.

Story: Kaj pa so rekli doma? So vas od začetka vaše ideje podpirali ali je imel kdo pomisleke?

Hm, doma? Saj veste, kako je ponavadi - ko gremo skozi življenje, smo navsezadnje vedno sami, ko se moramo odločiti, kaj je zame tisti pravo. Saj gre za moje sanje. Seveda je lepo in neprecenljivo, če imaš ob sebi ljudi, ki te podpirajo na tvoji poti. Jaz imam to srečo, da imam brezpogojno podporo v svojem sinu Luku. Kljub vsemu pa sem morala pot prehoditi sama. Otrok ni isto kot mož, partner, starši, prijatelji … Nisem ga želela obremenjevati s svojimi izzivi. Po poti hodim sama, včasih se mi zdi, kot bi hodila skozi neprehodno džunglo in z mačeto sekam pred seboj goste ovijalke in se otepam neprijetnega ter lepljivega plevela. Poseben občutek zmagoslavja je, ko pogledam nazaj in vidim očiščeno pot, ki sem jo prehodila in naredila prehod za druge. Seveda včasih postane zelo naporno in bi najraje odnehala. Pa me vedno znova želja in strast po več ženeta naprej.

Story: Kako pa ste se spopadli z negativnimi odzivi na svojo odločitev?

Zame je nenehno izobraževanje ena od najpomembnejših vrednot in tako sem z leti pridobila veliko znanj in predvsem izkušenj ter modrosti. Vse to mi je in mi pomaga, da se lažje spopadam s takšnimi in drugačnimi izzivi, ki mi jih prinese življenje. Zavedam se, da so ti izzivi pravzaprav pravi blagoslov, saj samo skozi izzive rastemo in se razvijamo ter premikamo naprej. To pa še ne pomeni, da je enostavno in lahko. Veliko je namreč zavisti; malo ljudi je, ki bi me razumeli in podpirali - so pa tisti toliko bolj dragoceni.

Story: Kaj pa je bila najtežja stvar na vaši poti?

Strah pred neuspehom. Uf, kako me je hromil, in priznam, včasih še pokaže svoje rožičke, a vedno manj. Strah, kaj, če mi ne uspe, kako bom potem živela; ali to potem pomeni, da vsa znanja, ki jih imam, v bistvu ne delujejo; kaj pa bodo rekli drugi, se mi bodo smejali in si mislili, saj smo vedeli, da ji ne bo uspelo, da živi v oblakih, kaj pa hoče več. 

Story: Kako pa potem vplivate na to, da vas mnenja drugih ne bremenijo več?

Ko stopamo po poti sebe in svojih sanj, je zelo pomembno, da se nenehno izobražujemo, udeležujemo delavnic, spletnih tečajev, beremo, smo del t. i. mastermind skupin, si poiščemo svojega coacha … To nas dviguje, nam daje fokus in motivira, sicer lahko energija zelo hitro upade in pristanemo v starih tirnicah - to nam je znano, kajne? Redno se udeležujem delavnic in izobraževanj, sem članica mastermind skupine, kjer se združujemo, izmenjujemo mnenja, se podpiramo, smo podobno misleči, vsa leta imam svojega coacha in vse to, čeprav sem sama trener in coach ter sama vodim mastermind skupine, delam jogo, meditiram … Saj poznate pregovora 'Več glav, več zelja' ali pa 'V slogi je moč'? Poznamo ju že, pa ju tudi živimo? Verjemite mi, nista iz trte izvita, to resnično deluje.

Story: Pravite, da ste v life coachingu izredno izobraženi. Kaj pa je prav na začetku začelo to vaše zanimanje za tovrstno odkrivanje?

Najprej in predvsem moja radovednost in želja po več, po spoznavanju novega, po rasti. Že kot otrok sem se zavedala, da sem prišla na ta svet z določenim namenom; nikoli mi ni bilo logično, da bi se rodila, živela 70 ali 80 let in umrla. Se vam zdi to logično? Ste se kdaj vprašali, ali je to vse? No, kakorkoli, jaz sem se in se vedno znova. Zavedam se, da je moja dolžnost, da resnično izživim svoje poslanstvo, in vedno bolj vem, da me pri tem podpira vse stvarstvo. Mogoče ne dobim vedno tistega, kar si želim, nedvomno pa tisto, kar potrebujem, čeprav mi je to še vedno včasih težko sprejeti in razumeti. Seveda pa me je na mojo pot rasti dodatno porinila moja ločitev. Želela sem spoznati in ozavestiti, kaj je bil moj delež v odnosu, da ga z možem nisva znala oplemenititi. Ločitev sem namreč doživela kot osebni poraz, in če sem želela naprej, sem se morala soočiti s seboj, svojimi prepričanji, spoznati svoje vrednote, se začeti imeti rada. Vse to je spet vseživljenjski proces, vsaj jaz ga tako doživljam.

Story: Kako pa ste kot deklica to sprejemali? Ste se počutili drugačno od drugih, ker ste razmišljali o drugačnih stvareh?

Bila sem razigran, radoveden otrok, poln idej, in seveda večni upornik, čeprav istočasno pridna in ubogljiva punčka, saj sem imela zelo strogega očeta. Ali sem se počutila drugačno? Ja, na neki način. Že zgodaj sem začela brati Hesseja, Tagoreja, Trstenjaka, meditirala sem, spraševala čudna vprašanja … Doma tega niso imeli radi, želeli so, da sem kot soseda Tatjana, ki pridno šiva in plete. Vse to sem počela tudi jaz, a očitno tisto, kar me je predvsem zanimalo, ni bilo tisto, kar si je želela moja okolica. Tudi študij, ki sem ga izbrala, ni bil všeč moji družini, saj so zame želeli kaj bolj perspektivnega, vplivnega. Story: Na samosvojo pot ste stopili že zgodaj, z izobraževanji s področja osebne rasti. Po končanem študiju socialnega dela sem se kmalu vpisala na triletni študij izkustvene družinske terapije po Kemplerju, kjer so predavatelji prihajali iz tujine. Kar 13 let sem bila asistentka priznanega shiatsu učitelja iz Anglije; tudi svoja NLP-znanja (nevrolingvistično programiranje, op. a.) sem dopolnjevala in nadgrajevala v tujini in ne nazadnje sem znanja za transformativnega DreamBuilder coacha nadgrajevala s tujimi predavatelji. Moje vodilo je, da se učim pri najboljših, pa ni pomembno, ali doma ali v tujini.

Story: Ko ste začeli, pa je bilo verjetno poznavanje tega področja pri nas še v povojih?

Z alternativnimi metodami - sistem naravnega zdravja, shiatsu, meditacija - sem se seznanila na začetku 90. let. Takrat smo bili res bolj pionirji, predvsem kar se tiče drugačnega načina prehranjevanja. Tudi z NLP-jem sem se srečala na začetku devetdesetih, ko sem bila v Ameriki. Pri nas takrat tega nisem zasledila. Se me je pa tako dotaknilo, da sem se, ko je prišlo tudi v Slovenijo, med prvimi udeležila NLP Praktika in od takrat je NLP moj zvesti spremljevalec.  

Story: Pa je pomoč pri vas že iskal kakšen znan Slovenec ali Slovenka?

Seveda, a ker gre za moje stranke, jih ne morem in ne smem poimensko izpostavljati. Razen dveh, ki sta mi dala dovoljenje, in sicer direktor podjetja Flaška in guru za vodenje sprememb dr. Ichak Adizes, ki ga je Executive Excellence Journal uvrstil med 30 najboljših svetovalcev v ZDA. V dolgoletni praksi pa sem spoznala, da sploh ni pomembno, kdo je kdo in kaj je kdo, vsi smo samo ljudje s podobnimi izzivi - nikomur ni prizaneseno.

Story: Zasledila sem, da je vaša velika strast motor. Kako pa je ta vpleten v vaše zgodbe o spoznavanju in svobodi?

Pri 45 letih sem se, ne da bi kdaj prej vozila, odločila, da grem delat izpit za motor, in si s tem izpolnila sanje še iz otroštva. Vožnja z motorjem je moja strast, moja drznost, moja drugačnost, moja svoboda, moj adrenalin in hitrost, moja moč, moj uspeh in moja samozavest ter istočasno moja ženstvenost in milina, moja ranljivost in mehkoba, moja intima in moja ljubezen, moja privlačnost in krhkost, odprtost in hvaležnost. Nisem si mislila, da mi bodo vožnje z mojo hondo 600 CBF toliko dale, da se bom ob tem toliko učila in spoznavala sebe. Vse to opisujem v svoji knjigi Vožnja v svobodo, skozi katero se kot rdeča nit vlečejo moje motoristične zgodbe, uvidi, izzivi, strahovi … in moje rešitve ter koraki, ki sem jih delala in jih delam na poti živeti sebe.

Kaja Milanič