Slovenski dirkač ni zrasel v motociklistični družini, ravno nasprotno. “Starša sta akademika in zanimalo ju je samo stanje na univerzi, za kaj drugega nista imela kaj dosti posluha. Tako sem zase moral poskrbeti sam. Ni bilo vedno lahko, a sem se znašel,” se sicer težkih začetkov spominja Marčič, ki je že v mladosti vedel, da tako ne bo sledil poti staršev. Kot asistent na univerzi je poskušal snov s praktičnega vidika približati tudi učencem, saj se je dobro zavedal, da tudi njemu sprva ni bilo povsem jasno, kako vse skupaj deluje: “Vem, da je kaj takega težko razumeti, če tega ne vidiš v živo. Tudi meni je, ko sem bil mlad, sosed razlagal, kako je zamenjal bat, a dokler nisem imel svojega motorja, nisem razumel, kaj mi je želel povedati.” Starša sta se tako sprijaznila s sinovo odločitvijo, sicer pa sta mu ves čas stala ob strani. Dirkanja nista pretirano podpirala, potem pa sta le uvidela, da misli resno. Zelo resno.

Naporna dirka

Marčič se je namreč na zadnji dve vzdržljivostni preizkušnji podal brez spremljevalne ekipe, kar je lahko velika ovira za dirkača. Po lanskem letu, ko je v čelnem trčenju z legendarnim voznikom Stephanom Peterhanslom 'izgubil' motor, je tokrat imel novega jeklenega konjička, ki mu je povzročil veliko težav, sicer pa nam je v pogovoru takoj po pristanku letala na slovenskih tleh priznal, da so vtisi po Dakarju odlični. “Dirka je bila bolj naporna kot prejšnja leta. Videl sem, da bi lahko končal še višje, če ne bi imel težav z motorjem. Prav tako sem spoznal, da se bom moral bolj posvečati psihični pripravi, saj se je predvsem poznalo pri moji zbranosti,” je povedal. Poskušal pa je tudi meditirati, s čimer si je spočil um, a se zaradi velike utrujenosti ni mogel povsem zbrati niti na dirki. Po poškodbi na lanskem reliju je bilo za priprave nekoliko manj časa in morda je bila prav zato dirka še nekoliko bolj naporna. Upočasnila pa ga je tudi kamelja trava, ki je prekrivala peščene sipine. Dirkači so sicer veliko časa sami, predvsem na povezovalnem delu etape, ki traja vse do cilja. “Noč navadno preživiš v bivaku, potem pa te do startne črte čaka tudi 400 kilometrov in v tem času umiriš roko ter se prepustiš mislim. Marsikdo se izčrpa že pri tem delu, zato se je treba več let pripravljati na motorju. Ko si navajen, pa te to ne ubije tako. V tistem času marsikaj razčistim, saj mi tudi glasba ne pomaga kaj dosti, saj jo motor preglasi. Tvoje misli so tako tvoj največji sovražnik. Tekmujem brez ekipe, zato si prikrajšan za spanec, in včasih se zbudiš ter si misliš: 'Pa kaj mi je tega treba? Zakaj ne morem ostati doma in hoditi normalno v službo?” je pred meseci v intervjuju za revijo Story povedal Marčič, ki tako razmišlja o vsem: “O vsem sem že razmišljal, tudi ne o tako zelo pozitivnih zadevah. Dirka poteka na visoki nadmorski višini, zato imajo nekateri težave z glavo, meni pa so se pojavile temne misli in blodnje. No, morda tudi zaradi protibolečinskih tablet, ki sem jih užival kot sendviče. Iz sklepa sem si namreč izpahnil ramo, vsak dan znova so mi jo morali zalepiti nazaj. Nisem heroj, ampak tudi razmere so mi šle na roko. Na mojo srečo so skrajšali nekatere etape, saj je le malo manjkalo pa bi odstopil.”

Brez strahu in le malo spanca

Strah ga ni bilo, saj organizatorji dirkačem sledijo prek navigacijskih naprav, poleg tega pa analogno beležijo njihov čas na sprejemnih točkah. “Edino pravilo je, da se ne smeš oddaljiti od motorja, kjer imaš termofolijo za čez noč ali pa signalne rakete. Tako so pred leti našli enega izmed dirkačev zmrznjenega sredi puščave, saj ni ostal pri motorju,” razkrije pretresljivo zgodbo enega izmed udeležencev, ki jih je vsako leto ogromno, polovico prijavljenih morajo tako organizatorji zavrniti. Dirka je namreč v samem vrhu želja številnih dirkačev, tudi zaradi izjemnega vzdušja med tamkajšnjim prebivalstvom. “Ljudje so zelo srčni, najbolj so bili nad nami navdušeni v Argentini, kjer je motošport še posebej priljubljen. Številni tako vozijo z motorji ob temi, slikajo in delajo selfije kar med vožnjo,” nam zaupa, ob tem pa izda zabavno prigodo, ki mu takrat ni bila nič kaj smešna: “V Argentini policija ustavlja promet na ulicah, da gremo lahko dirkači mimo. Dvakrat pa so policisti ustavili tudi mene, in to zato, ker sem bil brez registrske tablice. Ko sem jim pojasnil, da sem udeleženec Dakarja, so me spustili naprej.” Za njim je dolga preizkušnja, veliko pripetljajev in malo spanca. Prav zato se je po vrnitvi domov najprej pošten naspal. V zadnjih dveh tednih je namreč vsega skupaj spal le približno 50 ur!

Nika Arsovski