Tina, kdaj ste se začeli ukvarjati z judom? Ste sami izrazili zanimanje ali vas je kdo navdušil, so vas vpisali starši? So vas zanimali še kateri drugi športi?

Judo sem začela trenirati pri osmih letih, in sicer čisto po naključju. Klub, v katerem treniram, Judo klub Z´Dežele Sankaku, je na Lopati, mimo katere smo se vozili k starim staršem, in starša sem vedno spraševala, kaj se tam dogaja in zakaj je tam vedno tako veliko avtomobilov. Peljala sta me pogledat in sem ostala vse do danes. Šport me je ves čas zanimal in vanj sem bila vpeta, odkar pomnim. Začela sem s športno šolo, plesala sem, drsala, pozneje sem hodila na plavanje, judo, atletiko in plezanje. Na koncu sem se morala odločiti za en šport, in ker mi je bil judo najbolj všeč, sem se odločila zanj.

Judo izhaja iz japonske kulture. Ste Japonsko že obiskali, kakšen vtis je naredila na vas?

Japonsko sem obiskala že večkrat, približno 15-krat, morda celo večkrat. Zadnja leta tam vsako leto tekmujem in treniram. Japonska je name naredila dober vtis, tako tehnologija kot kultura.

Česa vas je judo naučil?

Poleg reda in discipline me je judo naučil tudi osnovnih življenjskih vrednot, kot so vljudnost, iskrenost, skromnost, spoštovanje, biti pogumna in iskrena ter vedno držati dano besedo.

Kako naporen pa je trening juda – telesno in psihično? Verjetno imate kar strog trening.

Trening je naporen, tako kot pri večini drugih vrhunskih športih. Razlika je morda le ta, da pri nas sezona traja vse leto, kar pomeni, da imamo tudi tekmovanja in priprave vse leto.

Morate posebej paziti na prehrano, počitek?

Ker nimam težav s kilogrami, nimam posebne diete in jem vse. Izogibam se hitri prehrani, ki pa tako ni med meni najljubšimi jedmi, tako, da težav s tem nimam. Počitek je pomemben, tako kot pri drugih vrhunskih športnikih.

Povedali ste že, da ste se popolnoma posvetili judu, da ne hodite ven s prijatelji – kako vam uspe biti tako disciplinirani, skoncentrirani?

S prijatelji se družim normalno, je pa res, da s tem ne pretiravam in imam čas razporejen za
počitek in zabavo.

Vam je zaradi odrekanja kdaj težko? Ali takšni uspehi odtehtajo ves vloženi trud in delo?

Uspehi odtehtajo trud in delo. Mislim, da ničesar ne zamujam in menim, da bom po karieri imela dovolj časa za stvari, ki si jih še želim početi.

Na kaj pomislite takrat, ko se vam zdi, da je vsega preveč? Kaj vas žene, da vztrajate?

Mislim, da nikoli ni ničesar preveč, kvečjemu premalo. Vedno obstajajo nove želje in cilji.

Verjetno bi težko našli medijski nastop, v katerem ne omenjate trenerja Marjana Fabjana. Kdo je pravzaprav Marjan Fabjan?

Marjan Fabjan je, poleg staršev, ena izmed najpomembnejših oseb v mojem življenju. Vzgojil me je v dobro tekmovalko, in kar je po mojem mnenju še bolj pomembno, v dobrega človeka. Skupaj s starši me je naučil vrednot, ki so pomembne v vsakodnevnem življenju in zaradi katerih sem boljši človek. Je človek, zaradi katerega je Slovenija vpisana na svetovni judoistični zemljevid in zaradi uspehov je v tujini veliko bolj cenjen in spoštovan kot doma.

Zaradi tekmovanj pogosto potujete … kje vse ste že bili oziroma – verjetno bo lažje vprašanje – kje še niste bili?

Res je, veliko potujem. Je pa veliko držav, ki jih še nisem obiskala, če ne prej, nekatere nameravam po koncu kariere.

Verjetno trenirate vsak dan? Kako poteka vaš dan?

Treniram vsak dan, razen ob nedeljah. Jutranji trening se začne že zgodaj, in sicer ob 6. uri, torej se zbudim ob 5.15. Trening traja od ene do dve uri, odvisno od programa. Do naslednjega treninga imam čas zase. Dopoldne urejam kakšne stvari ali pa se družim s prijatelji. Med tednom vsak dan popoldne skuham kosilo, kar počnem zelo rada in me tudi sprošča, in ko starša prideta iz službe, jemo. Do treninga počivam, ob 19. uri pa se začne drugi trening, ki traja dve uri. Okrog 22. ure pa sem navadno že v postelji in pripravljena za spanje.

Pa ste tekmovalke judoistke sicer prijateljice?

Judoistke smo prijateljice, družimo se tudi sicer. Že zaradi priprav in tekmovanj preživimo veliko časa skupaj.

Judo kot šport vse bolj prodira v osnovne šole. Kaj da lahko otroku ta šport?

Judo lahko da otrokom marsikaj. Poleg športa pridobijo samozavest, naučijo se spoštovati sebe in druge, naučijo se biti vljudni, iskreni, skromni, pogumni.

Tina, kje imate shranjeno zlato kolajno iz Ria? Na kaj pomislite, ko jo pogledate?

Kolajno pogledam le redko, bolj me nanjo spomnite novinarji. Glede na to, da sem še vedno aktivna in imam nove cilje, je kolajna lep spomin, ki pa bo še lepši, ko končam svojo športno pot. Kje jo hranim, pa naj zaradi varnostnih razlogov ostane skrivnost.