In še preden je dopolnil dve desetletji, se je že podal s kolesom okrog sveta in postal najmlajši zemljan, ki je kdaj prekolesaril zemeljsko oblo. S to izkušnjo je pridobil številna dragocena spoznanja in spletel nešteta prijateljstva, svoje misli pa je delil tudi z bralci v knjigi z naslovom Svet ni meja.

Fant je na kolesu preživel kar 209 dni, po nekaj manj kot 29.000 kilometrih, ki so ga vodili tudi čez Evropo, Severno Ameriko, Avstralijo, Novo Zelandijo in Azijo, pa se je vrnil domov. Ker ni želel pozabiti številnih koščkov s potovanja, je vse skupaj združil v knjigi. Medtem ko je prvo poglavje knjige še zelo uporniško, pa v zadnjem, poimenovanem katarza, strne vse svoje misli po koncu izkušnje, ki mu je spremenila življenje.

Po svoji poti

"Uvidel sem, da sem pozabil številne stvari, predvsem poškodbe in bolezni, ki se jih ne spominjam več," nam je priznal, ko smo ga obiskali v domovanju v objemu Kamniško-Savinjskih Alp. Po tem, ko je več let sledil tradicionalnim tirnicam, se je odločil, da krene svojo pot: "Ves čas sem namreč delal stvari, ki jih v mladosti moramo, potem pa sem vendarle naredil nekaj, kar sem želel sam. Zdaj že dolgo nisem naredil nečesa, kar ne bi hotel. Mislim, da sem tudi zaradi tega dosti bolj pomirjen in v ravnovesju sam s seboj." Želel se je dokazati, k samemu podvigu pa ga je spodbudil članek o najmlajšem kolesarju, ki je zaokrožil svet. Uvidel je, da ga lahko preseže: "Ko si mlad, lahko verjameš, da si nekaj, vendar dokler tega ne dokažeš, ni nič. Tako je bilo v mojem primeru." Misel o tem je v njegovo glavo prvič šinila v prvem letniku srednje šole, že pri 15 letih je bil dosti bolj zrel od svojih sovrstnikov, še danes pa bi mu z lahkoto prisodili dosti več let, kot jih ima v resnici. Njegovo razmišljanje je namreč zrelo, besede uglašene.

Učiteljem ni kravžljal živcev

"Lahko sem zelo prijeten in družaben, če sem gospodar svojega življenja, situacije, časa. Čim mi to vzameš, lahko postanem zelo neprijeten, saj ne dopuščam, da mi drugi krojijo življenje. Tudi zato nisem bil preveč priljubljen med učiteljicami v srednji šoli, številne bi naredile vse, le da bi se me znebile," v smehu prizna Tomaž. V najstniških letih sicer učiteljem ni kravžljal živcev tako, kot to počno drugi, temveč predvsem s tem, da je želel na svoj način uveljaviti avtoriteto. To pa ne pomeni, da je dobival slabe ocene, vendar pa za najboljše enostavno ni imel motivacije: "Vse do tretjega letnika sem bil prav dober, brez posebnega truda, potem pa sem se posvetil projektu in nisem želel izgubljati dragocenega časa za šolo. Na neki točki sem tako dobil 16 zaporednih dvojk, kar je po mojem mnenju veliko težje kot pa doseči petko. Brez težav bi si v šoli prislužil petko, vendar me to ni motiviralo. Zakaj bi bil eden izmed petih, ki bi se lahko pohvalili s petico? V tem ni nikakršnega izziva."

Doma odpeljal Dirko po Franciji

Medtem pa, ko je bila njegova glava na sam podvig tako odlično pripravljena, pa je moral pred začetkom poti premagati še hudo oviro. Mesec in pol prej, preden se je usedel na kolo, se je namreč hudo ponesrečil in dobil kar 20 šivov. "Zato sem se moral izogibati soncu in ni mi ostalo drugega, kot da sem pred televizijo vpel svoje kolo in kolesaril skupaj s Tour de France. Ko so me osvobodili šivov, nekaj časa nisem mogel jesti, zgolj po slamici, zato sem izgubil veliko kilogramov. Prvo uro, ko sem sedel na kolo, sem mislil, da bom bruhal," se spominja težkih trenutkov pred začetkom. V kratkem času se je tako moral pripraviti na veliki podvig, čeprav se za preizkušnjo, kot je kolesarjenje okrog sveta v resnici le težko resnično pripraviš. Ker tudi sam ni vedel, kaj natančno lahko pričakuje, je bilo tveganje ogromno: "Vedel sem le, da imam na voljo 24 ur, v katerih moram živ, zdrav in brez poškodb narediti 140 kilometrov. Če drugi lahko, potem bo uspelo tudi meni!" Prav zavoljo trdne volje in prilagodljivosti pa mu je tudi uspelo.

O neuspehu ni razmišljal

Med potjo o neuspehu ni razmišljal, saj kot meni sam, to ni namen preizkušnje, ki si jo zadaš. Za svojo vztrajnost in jekleno voljo se ima zahvaliti tudi očetu, pokojnemu vrhunskemu alpinistu Tomažu Humarju. "Imel sem srečo, da so tudi moji starši nekoliko nenavadni, zato sem tudi sam prej postal takšen. Medtem ko je moj oče odraščal v povsem drugačnih pogojih, saj njegova družina z ničimer ni izstopala, v njem pa je tlel ogenj," je prepričan mladi 'Tomi' Humar, čigar želje po pustolovščinah je kmalu opazil tudi njegov oče, dobitnik slovite francoske nagrade Piolet d'Or. Slednji bi se mu prav zagotovo pridružil na kolesarski pustolovščini, čeprav Tomaže verjame, da je bistvo podviga prav v tem, da se odpraviš sam: "Niti ne dvomim, da bi se mi vsaj na določenih delih pridružil. Resnično sva se dobro razumela, še danes se."

Oče bi bil ponosen na njegovo knjigo

Prav oče pa bi bil ponosen tudi na knjigo, ki jo je Tomaž izdal po vrnitvi domov. Svoja občutja je tako izlil na papir in napisal čtivo, ki bi ga tudi sam želel prebrati pri petnajstih, takrat ko je doumel, da se razlikuje od sovrstnikov. Prav zato bi njegove besede lahko koristile številnim mladim, ki v sebi čutijo velik nemir: "Pred odhodom me je tako motilo dejstvo, da niso vsi takšni kot mi, da razmišljajo in se tudi vedejo drugače. Preziral sem ljudi, ki so bili manj ambiciozni, aktivni, pripravljeni na nove izzive. Zdaj pa vidim, da tako mora biti."

Napisala: Nika Arsovski
Foto: Primož Predalič