Na vprašanje, ali je težko nositi ime pokojnega očeta, nekoč enega najbolj prepoznavnih alpinistov na svetu, Tomaž Humar ml. odgovarja, da na to »gleda zelo karakterno. Nisem osamljen primer, takih povezav med očetom in sinom, med mamo in hčerjo je še veliko.« Pravi, da se mu pri tem zdi bistveno, kako močna osebnost si. »Šibka bo v tem najbrž videla breme, močna pa predvsem navdih. Jaz osebno sem zelo vesel, da nosim enako ime kot oče. Razmišljam, da bi otroku, ko ga bom dobil, dal enako ime.«

Šola v nepopustljivosti

Zdi se, da je danes Tomaž, ki ima dobrih 22 let, v svojem očetu videl predvsem slednje, predvsem navdih. Ta ga ni peljal po očetovih stopinjah v strme stene in visoke gore, ampak s kolesom okoli zemeljske oble. K temu očitno ni pripomogel le navdih, ki ga alpinist, ki se je pred devetimi leti ponesrečil v nepalski Himalaji, še vedno pomeni svojemu sinu. »Ko se znajdem v težavah, večkrat razmišljam, kako bi ravnal on, kako bi on sprejel določen položaj, kako bi ga preudarno rešil.« A tu je še en očetov vpliv. »S sabo me je vozil na zelo zahtevne ture, nič me ni 'šparal',« se spominja. »Kljub mojim letom sva opravljala tako rekoč enake treninge. Nič nenavadnega ni bilo, če sem kdaj od napora in dehidracije zlezel skupaj. Ampak od takrat nikoli ne pomislim, da bi odnehal, ko mi je kaj težko.« V uvodu knjige Svet ni meja je popisal enega izmed dogodkov, ki so mu vcepili nepopustljivost. »Ne boš odnehal, ker si Tomaž Humar!« so bile očetove besede, ki jih je namenil svojemu tedaj 11-letnemu sinu, ko je ta med neko zahtevno zimsko turo v hribe izčrpan menil, da ne more naprej. Prav nepopustljivost, vztrajanje, ko bi običajen človek že zdavnaj odnehal, so Tomaža mlajšega pripeljale na prve strani medijev. 28. februarja 2016 je z 19 leti in 308 dnevi postal najmlajši človek, ki je prekolesaril svet. »Vse se je začelo 209 dni prej, 4. avgusta 2015, ko sem v Debrecenu s cmokom v grlu sedel na kolo in se odpravil proti domu.« Kar se zdi nekoliko nenavaden začetek poti, ki naj bi ga popeljala okoli sveta. »Za to je bilo več razlogov. Pred tem nisem imel nobenih izkušenj s kolesarjenjem na dolge proge in sploh nisem vedel, ali sem pravi človek za kaj takega. Poleg tega sem hotel v prvih dneh preizkusiti, kako se bosta obnesla kolo in oprema, ki sem jo nanj naložil.«

Za vse sam, a z mamino in sestrino oporo

Ko se je peljal mimo domačega Kamnika, je že vedel, da se njegova pot ne bo končala. Doma je ostala le večina opreme, ki jo je sprva nameraval vzeti s sabo. Nato je šlo ves čas proti zahodu ‒ čez Italijo in Francijo do Španije, z letalom čez Atlantik pa potem s Floride do Tijuane na zahodni ameriški obali, na Novo Zelandijo, čez Avstralijo v Malezijo in Singapur, od tam na Tajsko pa čez Indijo in Turčijo proti izhodiščni točki ... »V 209 dneh sem prekolesaril 28.968 kilometrov, spoznal več kot 1.500 ljudi, obiskal več kot 2.600 mest, stopil na pet celin in prečkal tri oceane,« v številkah povzema svojo pot.

Na poti, na kateri je moral v poprečju prekolesariti 140 kilometrov na dan, zapletov, ki bi mu lahko prekrižali načrte, ni manjkalo. Preganjali so ga psi, v nevarnost so ga spravljali brezobirni vozniki, skrbele vnete kite in ožuljena zadnjica, izčrpavali so ga nasprotni veter in temperature, ki so v Avstraliji krepko presegle 40 stopinj Celzija. »Pa še tifus sem staknil v Indiji,« pove. »Verjetno zaradi pitja vode iz plastenke, v kateri je bila voda iz vodovoda, ki pa so mi jo prodali kot neoporečno in originalno zaprto. Ali pa sem se morda okužil s preslabo pečenim piščančjim mesom.« Omenjenih 140 kilometrov na dan sem morda ne zdi veliko, »ampak če jih moraš prevoziti sedem mesecev zapored vsak dan, to zahteva psihično pripravo. Ne smeš si privoščiti dneva počitka, bolezni, malodušja. Že kmalu sem ugotovil, da sem za vse sam, da sem svoj najboljši prijatelj, sam svoj psiholog, da se ne smem obremenjevati s stvarmi, na katere nimam vpliva.« Pri čemer ne pozabi omeniti mame in sestre, ki sta pomenili tako moralno kot tudi logistično oporo pri reševanju težav z letalskimi prevozi, vizumi in drugimi ovirami. Ves čas sta bili dosegljivi po mobilniku.

Slovenci ne vemo, kaj imamo

Težav ni manjkalo, a spominja se raje predvsem drugih stvari. Na primer Danca, ki ga je spoznal v Bangkoku. »Bil je petek zvečer, v žepu sem imel manj kot evro gotovine, bankomat mi je požrl edino kartico, ki sem jo imel, bančnemu uslužbencu, ki sem ga klical, pa se ni ljubilo priti, da bi mi pomagal priti do nje.« Pa je omenjeni Danec potegnil iz žepa pet tisoč bahtov, okoli 125 evrov, in mu jih dal, rekoč, da jih potrebuje bolj kot on. Z veseljem se spominja tudi novozelandskih upokojencev, pri katerih je kot 'couchsurfer' večinoma prenočeval. »Babice so skuhale čaj in mimogrede spekle nekakšno potico. Morda sem jim nadomeščal vnuke, ki so jih včasih tudi poklicale, da smo se malo pogovarjali.«

O posebnem pomenu, ki ga je imelo zanj zahtevno potovanje, pravi: »Pred tem se je zame končalo neko obdobje, in sicer gimnazija, in menil sem, da sem dovolj star in zrel, da izstopim iz tega sistema. Vendar alternative temu, da greš na faks, da si najdeš punco in greš potem v službo, ki te sploh ne zanima, se poročiš z nekom, ki ga nimaš zares rad, ne najdeš tako zlahka. Jaz sem jo, hvala bogu, našel. Projekt prekolesariti svet sem izpeljal od začetka do konca.« Ena od izkušenj je bila povezana s kratkim skokom iz Španije prek Gibraltarja v Afriko. »V Maroku sem videl begunce, zaprte v nekakšne bokse z bodečo žico. Čakali so, kaj bomo Evropejci naredili z njimi. Tudi če bi mi kdo kaj slabega napravil, mu ne bi zameril. Bili so v brezupnem položaju, niso imeli kaj izgubiti. V nasprotju z mano, ki sem ugotovil, kako veliko lahko izgubim. To so bili ljudje brez države, brez doma in svojih ljubljenih. Slovenci bi se morali bolj zavedati, kako dobro nam gre.«

Vojska kot iniciacija

Tomaž Humar mlajši pravi, da je bilo potovanje zanj prostovoljna iniciacija iz mladostne v odraslo dobo. »Ko sem imel v Avstraliji iz dneva v dan veter v prsi, ko je bilo vroče kot v peči, razdalje med kraji pa velikanske, sem začel dobivati vpogled v to, kakšno življenje lahko živim, kdo sem, kaj zmorem, kaj me zares zanima, kaj je pomembno.« Verjetno je zato tudi kritičen do svojih vrstnikov. »Nihče ne pove na glas, da je današnja generacija pohlevna, mevžasta. O tem včasih govorijo starejši, ki pa po moje niso pristojni za to. Kot pripadnik te generacije sem na mestu, da to povem. Igranje računalniških igric, obiskovanje McDonald'sa in vsake dva meseca en opravljen izpit na faksu – po tem ne moreš reči, da si odrasel. Mislim, da ne bi bilo slabo, če bi uvedli nekakšen iniciacijski obred, ki bi pomenil vstop med odrasle. Morda bi bilo dobro, če bi šli fantje po končani srednji šoli za dva meseca v vojsko. Za nekatere bi bila to muka. Tudi zame, ker ne maram avtoritete. A če pogledam svojo generacijo v celoti, mislim, da bi ji samo koristilo.«
Humar, ki je že kot srednješolec ustanovil podjetje za prodajo elektronskih naprav, kar mu omogoča finančno neodvisnost, je danes pogost gost v osnovnih in srednjih šolah. »Včasih sem šel profesorjem na živce, saj ne prenašam avtoritete in sem vedno želel živeti svobodno življenje, kjer si sam postavljam pravila,« pravi z nasmeškom, »danes pa me vabijo šole z različnih koncev Slovenije. Posebej veliko zanimanje je med angažiranimi učitelji, ki želijo, da svojo izkušnjo predstavim mladim.« Načrtov za prihodnost še ne želi razkriti. Med tistimi, o katerih je pripravljen glasno spregovoriti, je študij. »Verjetno bom šel študirat psihologijo, saj me, kot sem ugotovil, to res zanima.«

Besedilo: Marjan Žiberna