Rada sem dobra v stvareh. Če sem natančna, sovražim biti slaba v stvareh. To je lastnost, ki je videti kot vrlina, vendar to pravzaprav ni. Pomeni namreč, da uživam samo v stvareh, za katere imam naravni talent, in zelo trdo garam, da bi bila v njih še boljša, a na koncu običajno preneham tudi z vsem, kar zame ni dovolj preprosto oziroma čemur nisem v celoti kos. Vozniški izpit, ukvarjanje z računi, pisanje knjige, dnevni lepotni rituali; to je le nekaj stvari na mojem naraščajočem seznamu stvari, ki jih ne izpeljem do konca oziroma sem z njimi zaključila, še preden sem začela. A ta vzorec ni tako očiten, kot je očiten, če govorimo o telesni aktivnosti.

Lani sem dopolnila 35 let in vse, o čemer so mi govorile starejše znanke (jaz pa jim seveda nisem hotela verjeti), se je zgodilo: moje telo je reklo dovolj. Bilo je, kot da bi se leta slabega prehranjevanja in spanja ter le priložnostnih vadb tu in tam zlila v velik bazen slabih stvari, v katerem nisem mogla več plavati, in sem se začela utapljati. Če še malo dramatiziram: naenkrat so cenena oblačila, ki so mi bila še pred nekaj meseci čisto prav, začela pokati po šivih! Moja koža je postala zatekla, telo svinče- no težko in imunski sistem kot regratova lučka v vetru.

Ker sem bila obkrožena z ljudmi, ki so se zdeli zdravi in srečni, sem postala jezna in potrta, ter tako prvič iz prve roke izkusila, kako kruta je lahko zahteva po visoki produktivnosti in hipersreči do tistih, ki so se spotaknili in padli. Vedela sem, da moram nekaj storiti in popraviti nastalo situacijo.

Šla sem na testiranje krvi, začela jemati dodatke z vitaminom D in zmanjševati uživanje trigliceridov tako, da sem prepolovila vnos mesa ter povečala uživanje zelenjave. Upoštevala sem mnenje zdravnikov, svojcev in znancev, da moram shujšati, in zato se je začel lov na vadbo, ki se je do zdaj nisem znala naučiti imeti rada in se ji prepustiti. Kot sem že omenila, s telovadbo nisem bila na ti. Na gimnaziji sem sicer uživala v trebušnem plesu, a ko je vaditelj vztrajal, da nastopim v prvi vrsti, sem odnehala.

Nikoli se nisem vrnila na agresivno zumbo, na kateri so od nas zahtevali, da skoraj jodlamo, in se tako spodbujamo v ogledalu. Moj randevu s pilatesom je bil kratek. Po vadbi sem se nekaj časa počutila dobro, a ko sem pomislila na skrajni napor, ki sem ga vložila v to, da sem držala svoje mehko, spužvasto jedro napeto, me je minilo.

Potem pa sem pred nekako tremi meseci po naključju (na predstavitvi za novinarje) spoznala Iyengar jogo. Do takrat sem se pozabavala z vsemi živimi vadbami, ki sem jih nato gladko črtala s seznama. Iyengar joga poudarja natančnost in usklajenost med hitrostjo in intenzivnostjo, telesu pa pri tem pomaga z rekviziti, kot so pasovi, vzglavniki in kocke, ter omogoča še tako trdi, zategnjeni in stari osebi, da se vključi v vadbo. Rekli so nam, naj bomo iskreni do svojih teles: bolečina je legitimna, prav tako utrujenost. »Če ste imeli dolgo noč in ste utrujeni, počivajte, ne mučite se še z vadbo,« mi je razložila inštruktorica. In to, kar sem slišala, mi je bilo všeč; ne boj se, ne bodi ustrahovana, vzemi si podporo in čas in, oh, tvoje skrbi niso trapaste. Trakove sem uporabila, ko se moje noge niso hotele raztegniti same od sebe. Z mehkimi odejami sem si oblazinila ramena, ko sem šla z nogami za glavo. Visela sem z vrvi, ki so pripete na steno, in uživala v izkušnji, da lebdim, obrnjena na glavo, ob bolj izkušenih, ki so se opirali le na svoji dve roki.

Bilo je, kot da bi malce prevarala svojo pot do uspeha, vendar spoštljivo. Pri vsem tem sem si pomagala še z enakomernim dihanjem in tudi asane sem počasi osvojila. To, da me ni bilo groza in da sem zmogla korak za korakom polagoma prilesti do bolj kompleksnih izvajanj, je bilo poživljajoče. Tudi moje telo se je začelo odzivati. Bila sem bolj trdna, osredotočena in v pozah sem se začela raztezati globlje.

Moja šibka točka je v tem, da pri vajah ne maram napora. Pa vendar sem teden za tednom opažala, da je trajalo dlje, ko sem občutila napetost in utrujenost. Napredovala sem v vzdržljivosti, zvišal se je moj anaerobni prag, moje mišice so lažje opravile z mlečno kislino. Zdaj me tudi to, da izgubim ravnotežje v pozi, ni več frustriralo, imela sem dovolj koncentracije, da to popravim.

Nekega dne, sredi mirnega visenja z vrvi na steni, me je preplavila panika. Bila sem prepričana, da bom zgrmela na tla in si zlomila vrat ter ostala za vedno paralizirana. Prešinilo me je, da sem nora, če mislim, da se izboljšujem, da je vse to ena velika napaka; moje telo je postalo nevarno težko in takoj sem hotela z vrvi ... Zaprla sem oči in začela enakomerno dihati, vendar sem na koncu vseeno poklicala pomoč. Ne verjamem, da je bila moja groza vidna, a moj pot je bil leden.

To je bilo pred približno dvema tednoma – dva tedna soočanja z grozo, iskanje razlogov (resničnih in izmišljenih), da bi preskočila vadbo, da bi samo sebe pregovorila, da ne grem več na vrvi. Toda vztrajam. Jutri grem nazaj. Bomo videli, kaj bo ...

Pripravila: Tadeja Jereb (Elle)
Foto: Shutterstock