Ne da in ne želi dati vedeti, da mu je bolezen prišla do živega. S prodorno miselnostjo, predvsem pa borbenostjo se osredotoča na nove podvige, a zna hkrati razgaliti tudi bremena na svojih plečih. Morda bo slišati klišejsko, vendar je v pogovoru z njim mogoče občutiti njegovo pozitivnost. Elan. Gregor je fant, ki je rad nasmejan in vedno za šale. Podoba, ki je nikakor ne moremo strniti v isti koš z avtoimunsko boleznijo. »Naj se smilim samemu sebi in bom razočaran nad življenjem? Ne. Sam pri sebi sem ugotovil, da moram multiplo sklerozo sprejeti,« obelodani.

Zadelo ga je na vrhuncu mladostniške moči

S športnim plezanjem se je prvič srečal pri osmih letih, ko je v domačem plezališču za Kamnitnikom v očeh plezalcev opazil entuziazem med premagovanjem vertikale. Navdušenje ni pojenjalo, v plezalnem klubu Škofja Loka je pod okriljem trenerja Romana Krajnika poprijel za vrvi. Sledili so uspehi: postal je večkratni državni prvak, član mladinske reprezentance in še bi lahko naštevali. Nato pa ga je na vrhuncu mladostniške moči in perspektivnosti človeka zadela bolezen kot strela z jasnega. Brez opozorila. Čez noč, pri 25 letih. Nekega jutra je vstal iz postelje in padel po tleh. »Noge me enostavno niso držale pokonci, občutil sem nemoč.« Prvi dan so se znaki pojavili petkrat. »Kot bi hodil kot pijanec, posledica je bil padec.« Razlog za to je poiskal v čezmernem plezanju v preteklih dnevih, a nato so se težave stopnjevale in po 14 dnevih se je odločil obiskati može v belih haljah.

Zdravniki zamahnili z roko

Gregor ni dočakal njihovega posluha. Šele po letu dni natančnih preiskav so podali točno diagnozo. »Pregledi na nevrološki kliniki so vedno pokazali brezhibne rezultate. Tam sem hodil normalno in zdravniki niso videli težav,« ob misli na to še danes zaskrbljeno pove. V letu dni je zamenjal nešteto ordinacij, kar se je na koncu, po magnetni resonanci, izkazalo za uspešno. Postavili so diagnozo. Prevevali so ga depresija, nervoza in prestrašenost, iz katerih ni videl izhoda. »Zdravljenje sem začel s tridnevno terapijo kortikosteroidov, ki so me počasi postavili na noge. Po šestih mesecih je bolezen dobila drugi zagon, z drugačnimi simptomi. Levo nogo sem začel vleči za sabo, pojavile so se težave z uriniranjem in utrujenostjo. S ponovno enomesečno terapijo kortikosteroidov se je stanje v celoti popravilo, ostale so le težave z utrujenostjo, po eni do dveh urah hoje pa začnem za seboj vleči levo nogo,« pove. Pa čeprav je z boleznijo tveganje poškodb večje, se je vrnil k plezanju. Odločitev je bila vendarle zelo preprosta, kajti »ko sem se sprijaznil s tem, da imam neozdravljivo bolezen, sem si dejal, da bom multiplo sklerozo izkoristil kot priložnost za izboljšanje svojega življenja.« Storil je tisto, na kar številni mnogokrat pozabimo – začel je poslušati svoje telo. Razumljivo, saj je »pri mojem treniranju je najpomembnejši počitek«.Spet je okusil strast plezanja in ob druženju s stenami in previsi se zopet počuti najsrečnejšega. »Ko plezam, pozabim na težave. V tistem trenutku živim za smeri, v katere izlijem dušo in srce.« Res je sicer daleč od svojih sposobnosti pred boleznijo, vendar ima nov zagon. Ker trenira toliko, kolikor mu dopušča telo, odkriva nove meje svojega telesa in se veseli napredovanja, novih poti, novih izzivov. Glavni cilj pa je svetovno prvenstvo v parašportnem plezanju leta 2018 v Innsbrucku. Prav izzivi pa imajo po njegovih besedah enak imenovalec: neopisljiv občutek.

Neja Drozg