Za pisatelja in radijca Žigo X Gombača težko natančno povemo kaj je. Bil je že vse mogoče. Nekoč glasbeni novinar in urednik, organizator koncertov, danes pa človek v odlični formi in s številnimi službami. Razpet je med pisanje za mladino in delom na radiu, zasebno pa je ultramaratonec, mož in oče dveh otrok.

“Najtežje je najti čas, da lahko živim vse,” iskreno pove Žiga, ki ravno v teh dneh skupaj z režiserjem super gledanega filma Košarkar naj bo – Borisom Petkovičem – pripravlja scenarij za filmsko upodobitev avtorskega mladinskega romana NK Svoboda. Romana, s katerim je v perečo begunsko problematiko Žiga zarezal s takšno lahkoto, da bralca pusti v razmišljanju še dolgo potem, ko zapre njegove platnice. “Literatura potrebuje nekoga, da nam jo približa. Za pisatelja mora to postati način življenja,” mi je že nekoč dejal.

Se vam zdi, da boste s filmom mladim še bolj približali aktualne politične dogodke?

Žiga: Ne gre za to, da bi jim približali aktualne politične dogodke, temveč jim želimo ponuditi zgodbo o človečnosti, empatiji in tovarištvu, ki jo v sebi nosi knjiga. Politični dogodki tukaj morda niti niso tako pomembni kot sporočilo, da ko se enkrat najdemo pred odločitvijo, se odločimo, kot se. Knjiga vsekakor sporoča, da se je edino pravilno odločiti v dobro sočloveka.

V romanu pišete o sočutju,človečnosti, empatiji, zavedanju in drugačnosti. Niso to (pre)težke teme za mladino?

Žiga: Mislim, da ne. Mladine ne gre podcenjevati. Mladi točno vedo, kaj jim je všeč in kaj ne. Treba jim je le osvetliti, da na tem svetu niso sami. Da so tu tudi drugi ljudje, ki niso nujno rojeni pod srečno zvezdo. In da takšni ljudje potrebujejo pomoč. Tudi če se moramo zaradi tega čemu odreči sami.

Čutite veliko odgovornost, ko pišete – in zdaj ustvarjate filme – za mladino?

Žiga: Vsekakor in vedno znova. Zdi se mi, da vsak stavek obrnem vsak nekajkrat, preden sem z njim zadovoljen.

Na kakšen način boste omenjene vrednote umestili v film, da ne bodo preveč, a hkrati dovolj očitne, da jih bodo razbrali med vrsticami?

Žiga: Tega še ne vem. Scenarij je še v zgodnji fazi. Vsekakor pa bomo pozorni na to, da bodo te teme očitne, a spet ne preveč. Da ne bo videti, kot da žugamo. Zagotovo želimo s tem filmom dostaviti močno sporočilo.

Imate občutek, da knjige otrokom še vedno veliko pomenijo?

Žiga: Kaj pa vem. Veliko šolarjev ima do knjige zelo pozitiven in spoštljiv odnos. Takšni so vedno iskrivi sogovorniki. Veliko otrok pa zanjo enostavno nima časa, volje. Da bi bil kdo 'ne kul' zaradi knjige, tega še nisem slišal.

Ločite med dobro in slabo knjigo? Oziroma je to favoriziranje sploh mogoče, pravilno?

Žiga: Ločim med knjigo, ki mi je všeč in ne. Zgodilo se mi je, da sem bral kakšno klasiko, ki mi ni potegnila, zato sem jo odložil. Težko bi rekel, da ta knjiga ni bila dobra. O tem je težko soditi.

Bi morali otroci v roke prijeti tudi slabe knjige?

Žiga: Predvsem morajo brati. Če bodo veliko brali, bodo sami sposobni narediti selekcijo. In to ne nujno samo pri knjigah.

V bližnji prihodnosti pripravljate gledališko predstavo iz pravljic Lahkonočnice, namenjeno članom doma upokojencev in šolarjem. Govorimo o združitvi dveh popolnoma različnih generacij. Kako realno ju je sploh združiti?

Žiga: Ravno gledališka igra na podlagi simpatičnega teksta je tista, ki jih lahko poveže.

No, saj veste, mladostniki radi očitajo, da jih nihče ne razume, češ, zdaj so časi popolnoma drugačni ...

Žiga: Dobiti morajo izkušnjo 'pomagati'. In se zavedati, da v družbi obstajajo različne skupine. Tudi ranljive.

Zdi se mi, da sami nikakor ne pozabljate, kako je biti otrok.

Žiga: Nikakor ne! Vsak dan znova naredim kaj vrhunsko otročjega, da se mi pozaba takšne vrste ne bi zgodila.

Ko že govoriva o medgeneracijskih razlikah. Kako te zabrišete v družbi osnovnošolcev? S čim se jim približate, vzbudite njihovo pozornost?

Žiga: Enostavno sem to, kar sem. Z glasom in stasom. In z zgodbo, zgodbami, ki jih nosim s seboj. Otrokom dam vedeti, da sem bil tudi sam nekoč šolar, tako kot so oni. In da nisem vedel, kaj me čaka tam zunaj, v odraslem življenju. Pa so se zadeve kar lepo sestavile. Zato ker sem si sledil in si ostal zvest.

Priznam, včasih dajete občutek, da vas 'grabijo' na vse konce in kraje. Je ob tem težko ostajati zvest samemu sebi in kakšen pomen ima ta pojem za vas?

Žiga: Niti ne. Vse projekte, ki jih delam, si praviloma izberem sam. Tako tudi ostajam zvest samemu sebi. Vse se lepo dopolnjuje in sestavlja. In naj traja!

Napisala: Neja Drozg 
Foto: Goran Antley