V domačem okolju, na teniškem igrišču na Otočcu, in v družbi mame Maje ter trenerja Gordana Jankovića je mlada športnica spregovorila o vseh vidikih svojega uspeha: začetkih, odnosih, ciljih in seveda tudi o najstniških kapricah …

Živahna in polna življenja

"Že pri štirih se je rada igrala z žogicami. Bila je živahna, polna življenja. Potrebovala je šport, v katerega bi usmerila energijo," si s spomini na zgodnje začetke dušo nahrani njena mama. S soprogom Boštjanom sta se nekoč rekreativno ukvarjala s športom, naključje je hotelo, da sta se v srednješolskih letih oba ukvarjala z odbojko. Izbira vpisa v teniški vrtec je bila popolnoma slučajna, a splet čudovite usode:

"Živa je takoj pokazala ljubezen do tenisa," pripoveduje. In tako se je začela zgodba o najuspešnejši slovenski teniški igralki v otroški kategoriji in po odigranih tekmah lanske sezone s seštevkom uvrstitev vodilna na evropski lestvici mladincev do 14 let.

Sanje so rastle

Z uspehi rastejo sanje, z njimi pa odnos do njih. Premleti uspehe in jih racionalno unovčiti za prihodnost ni lahka domača naloga in tega se perspektivna športnica dobro zaveda:
"Od nekdaj sem rada zmagovala. Rada sem v središču pozornosti, v pozitivnem smislu. Rada sem prva, najboljša," doda. Živa je dekle s tolikšno bero navdušenja, ambicij in motivacije, da ji lahko zavidamo. Brez dvomov je prepričana o uspehu. Težko je zgrešiti v njej tlečo željo po zmagi, zadana naloga njenega trenerja Gordana pa je ob tem jo naučiti napredovanja v igri. Procesa.

"Večja težava nastopi ob porazu. Zmagovati v Sloveniji, v manjšem, lokalnem okolju, ji je v krvi. V močnejšem okolju, tujini, s kakovostnimi igralkami držav vsega sveta pa pride do spoznanja, da zmagati ni več enostavno. Moje trenersko poslanstvo jo je naučiti, kako pomembno je razvijati igro in napredovati v njej. To so naše želje in cilji, ki jih želimo doseči dolgoročno," se o vizijah razgovori janković, nekdanji profesionalni teniški igralec in trener z najvišjo trenersko licenco.

Vizija

"Vizija je, da živa začne igrati najboljši tenis v najbolj zrelih športnih letih." O uspehih in neuspehih – tistem, pri njej redkem, a grenkem priokusu – je bolj redkobesedna. Porazi jo ujezijo, a ne potolčejo: "Porazi so del zgodbe, ki se mora zgoditi. Že naslednji dan je pripravljena na nov trening in tako poskušamo funkcionirati. Iz njih izvleči izkušnje za napredek," pove maja.

7 skupnih let
Živa in gordan bosta letos upihnila sedmo svečko uspešne skupne poti. Danes predtekmovalne mantre rešujeta s pogovori, nekoč je bilo drugače, se z nasmeškom spominja mladostnica. Pred vsakim tekmovanjem jo je čakala domača naloga, na manjši list je morala v opornih točkah zapisati tri osnovne cilje, ki jih bo poskušala doseči v dvoboju na igrišču. Nosila jih je s seboj v torbi, spreminjali pa so se iz tekme v tekmo: "Za mladega tekmovalca je pomembno, da trenerjeve nasvete kvalitetno vizualizira. Pomembna je igra, ne zmaga," se strinjata s trenerjem. Dejstvo je, da mladi športniki osebnostno hitreje dozorijo.

Na cilj

Živa je ciljno naravnana, s čimer z roko v roki hodi prav ohranjanje pravšnje mere med profesionalnim in prijateljskim trenerskim odnosom. Slednji je nujen, saj v adolescenčnem obdobju ti odigrajo vzgojno, na neki način očetovsko vlogo: "Gordan mi je spremenil miselnost, me izoblikoval v osebnost," priznava Živa. To, da v njegove odločitve verjame in mu popolnoma zaupa, je ključ do napredka. Tako pove preprosto in jedrnato, kakršna je tudi sama, kakršno nam je uspelo spoznati – še kot neobrušen diamant iz dolenjskega Otočca, ki obeta veliko in še več. Pravi, da jo od drugih ločijo miselnost, mentalna stabilnost in motivacija: "Nikoli ne obupam, tudi če izgubljam. Ni mi vseeno, če 'falim' žogico," se nasmehne. In ravno zaradi omogočanja optimalnih pogojev sta pri sestavi njene ekipe v preteklih letih postala neizbežna maserka Jana Riosa in kondicijski trener Marino Bašić, v bližnji prihodnosti pa si tudi zahtevnost in količina treningov obetajo dvigniti še na višjo, profesionalno raven. Odrekanja so in bodo nepogrešljiv rez v družini, priznava mama maja. Vsakodnevni prevoz do Zagreba na treninge je v svoje roke prevzel oče, tudi podpora na mednarodnih tekmovanjih zunaj podalpske dežele je postala neizbežna.

Vse za tenis

Danes je celotno družinsko življenje Falknerjevih prilagojeno tenisu. Živa diha za šport med belimi črtami in je dekle, polno življenja. Poprijeti za žogice in lopar ji ni odveč niti ob prostih dnevih, ko se na zelenici pred hišo malo za šalo malo za res pomeri z mlajšim bratom. Pa čeprav je nekoč (in malo še danes) gojila strast do košarke in trenutkov, ko jo je dedek pri rosnih štirih vzdigoval na koše, da je lahko 'zabijala'. In če odštejemo vse zlato bleščeče lovorike na okenski polici, je v resnici povsem običajno najstniško dekle. Z ljubeznijo do glasbe in televizijskih serij.

"Kadar dvomov ni, se zgodba nadaljuje," je suveren njen trener. Živa ne dvomi o sebi. Je prepričana, da ji bo zares uspelo. In mi držimo pesti …

Tekst: Neja Drozg, foto: Goran Antley