Ana, čestitke za prve stopničke v karieri. Kako se počutite po tako izjemnem rezultatu, ki je prišel tik pred OI?

Morda je z tako dobro uvrstitvijo nekaj pritiska, ki sem ga čutila skozi sezono padlo z mojih ramen. Sem precej bolj sproščena in vesela, da mi je uspelo nekaj, kar so brez dvoma velike sanje vsakega športnika.

Ste rezultat tudi ustrezno proslavili?

Seveda. Trenerji so nam pripravili torto, odprli pa smo tudi šampanjec. Veliko časa za slavje ni bilo, saj so bile naslednji dan na sporedu že nove tekme.

Kakšen pa je bil odziv domačih, ko ste jih po uspehu uspeli priklicati na telefon?

Mislim, da so bili moji domači kar malo presenečeni, tako kot sem bila tudi sama. Vsekakor pa so bili zelo veseli, čeprav vsi skupaj šele počasi dojemamo, kaj se je v resnici sploh zgodilo.

Kdo je vaš najglasnejši navijač?

Hm, verjetno vsi domači. Morda je prav moj nono tisti, ki je najbolj zagret.

Kako pogosto pa ste sicer v stiku z najbližjimi kadar ste zaradi narave poklica več sto, tisoč kilometrov daleč?

Če je le mogoče vsak dan, moj oče, ki je tudi neke vrste moj trener, pa morda iz tega razloga še malo bolj pogosto. Veliko mi pomaga na moji poti, njegovi nasveti so zelo dobrodošli.
Marsikateri vam bo prišel prav tudi v Pjongčangu. Česa se v Južni Koreji najbolj veselite?
To bo povsem nova izkušnja zame, vsekakor bo zanimivo biti na tako velikem tekmovanju z vsemi najboljšimi športniki tega sveta. Brez dvoma gre za posebno tekmo, zato sem vesela, da sem zdrava in imam možnost nastopati.

Se ob dogodku kot so OI spomnite tudi vseh vzponov in padcev, s katerimi ste se skozi kariero soočali?

Seveda. Mislim, da so dobri in slabi dnevi prisotni na športni poti vsakega športnika. Nekateri dnevi so resnično težki, vendar pa se je potrebno po vsem tem skupaj pobrati in nadaljevati. Enostavno moraš razčistiti sam s seboj, zakaj to delaš.

Kaj pa vas ob tistih nekoliko bolj temnih dneh motivira?

Predvsem se spominjam lepih trenutkov, ki sem jih doživela po zaslugi športa. Rada imam smučanje, zato se tako najlažje prepričam.

Kakšen pa je vaš ritual preden se poženete po beli strmini? Kako se takrat pripravite?

Pet minut pred tem se držim ustaljenega rituala. Ne gre za vraževerje temveč stvari za katere sem ugotovila, da mi ustrezajo in jih zato ponovim pred vsako tekmo. Takrat se povsem umirim, pogovorim sama s sabo. Potem se udarim po nogah in se spodbudim. V naslednjem trenutku se spogledava s serviserjem in si zaželiva srečo.

Verjetno je tudi to prispevalo svoj kamenček v mozaik švicarskega uspeha?

Ja, motivira me tudi želje v očeh trenerjev in preostale ekipe. To mi da dodaten zagon zaradi katerega mi je še malce lažje.

Spraševala: Nika Arsovski

Oglej si še nekaj izjav naših olimpijcev, med njimi tudi nasvet, kako navijati.