Štajerskega smučarskega asa, ki nas vsakem koraku navdušuje s pozitivno energijo, čakata v prvi polovici letošnjega leta dva prav posebna izziva – že čez nekaj dni nastop na olimpijskih igrah, nato pa še sledi še starševstvo oziroma prihod dojenčka, saj je njegova Monika Vuk v veselem pričakovanju. Filip Flisar pravi, da se obeh dogodkov izjemno veseli, predvsem pa so najprej v ospredju olimpijske igre v Pjongčangu, kjer so pričakovanja z vseh strani izjemno visoka.
Za dobre rezultate je še kako pomembna motivacija. Od kje in kako jo črpate?
Dobra motivacija so mi dobri rezultati, saj se na takšen način poplača celoten trud. Poleg tega motivacijo dobim oziroma jo črpam iz tega, da ko imam dobre rezultate, dobim tisto pravo zadovoljstvo. Seveda so tu še zadovoljni gledalci, zadovoljna družina in zadovoljno dekle. Skratka, vse to je lepo in vse to mi daje motivacijo.
Kadar športni rezultati niso najboljši je pomembno vztrajati, kaj vas v takem primeru drži gor?
Dobro rezultati ter neko zavedanje, da ni neke pretirane krize. Čeprav včasih je težko, ko so vpletena še čustva, saj se takrat malce težje razmišlja. Ampak kar se vsega skupaj tiče pri meni ni nekih skrbi, saj ohranjam mirno kri in hladno pamet. Seveda pa je tukaj še podpora najbližjih in ostalih.
S kolegi športniki se veliko družite, si med seboj tudi pomagate?
Definitivno. Vedno je tako, da smo skupaj vsi močnejši. Da bi se vsak sam podal v neko neznano pot nima smisla oziroma po domače povedano, odkrivati tople vode se ne splača. V športu nas je veliko, ki smo dali skozi različne zgodbe, tako da lahko drug drugemu še kako pomagamo in svetujemo ter si na ta način olajšamo življenje.
Na katero zmagoslavje ste najbolj ponosni?
Svetovni prvak in kristalni globus sta bila po mojem višek kariere. Manjkajo le še olimpijske igre, zato pa smo tukaj.
Ko sva že omenila bližajoče olimpijske igre, kakšna pa so pričakovanja?
Pričakovanja so visoka. Kljub temu, da zadnji rezultati niso bili takšni, kot bi si jih želel, ampak to mi ne predstavlja nekih okvir, prav tako me ne spravlja v slabo voljo, saj ni osamljen primer, da sem imel pred nekaterimi velikimi tekmovanji za svetovni pokal nekoliko zatišja. Po eni strani je to slabo, ker bi rad imel fokus na vseh tekmah, po drugi strani pa mi dajo npr. igre in svetovno prvenstvo toliko enega zagona, da podzavestno vlagam v vse skupaj. Vseeno pa so pričakovanja za olimpijske igre visoka!
In kaj počne Filip, ko se profesionalno ne ukvarja s športom? Kaj vas najbolj osrečuje?
Kuhanje, in sicer priprava vseh vrst jed, namreč, če dobro kuhaš imaš širok nabor različnih jedi. V glavnem, da je raznoliko, rad pa imam tudi jedi na žlico – vampi so ena izmed boljši stvari. Poleg tega pa so tu še kolesarjenje, avti, motorji … skratka klasične moške zadeve.
Katero glasbo najraje poslušate, katera vam je najbolj blizu?
Težko bi se odločil za posamezno glasbeno zvrst, nenazadnje je brat glasbenik in vsi v družini smo povezani z glasbo. Veste, danes je težko najdi glasbenike in skupine, ki bi igrali glasbo zaradi glasbe, saj se večina promovira skozi gola dekleta, dih jemajoče in drage avte, samo za to, da služijo denar. V glasbi bolj iščem tisto, kar še ima dušo in ko želi nekdo nekdaj dobrega ustvariti, ne glede na žanr.
Pred vrati je Valentinovo … se še spomnite prvega poljuba?
Prvega poljuba se spomnim, kako da ne. To je bilo še takrat, ko smo bili mladi in če se danes spominjam za nazaj, je bilo smešno, saj gre za prve otroške, najstniške poljube, kjer ni bilo neke romantike ali tiste prave zaljubljenosti, kot jo poznamo danes. Glede današnjega odnosa do praznika zaljubljenosti pa sem zelo strog, saj meni Valentinovo ne pomeni čisto nič. Moje mnenje je takšno, da moraš imeti osebo s kateri si vsak dan rad, ne pa da bi v enem dnevu nadoknadil vse za nazaj in za naprej. Torej, naj bo malo Valentinovo vsak dan.
Za konec ne moreva mimo pusta in karnevalov, ste se kdaj tudi sami našemili?
Uf, seveda sem se. Zadnja leta sicer malo manj, saj sem skoraj vedno na smučanju. Ampak v bodoče pa se tudi nameravam našemiti, sploh sedaj, ko imam Ptujčanko, vsi pa vemo, da ima ta običaj na Ptuju dosti večji pomen kot drugje. Seveda so tu še kurenti, ampak to ni šema, da ne bo pomote. To je častna in resna stvar, če te kurenti sprejmejo med svoje. To ne gre tako, da bi se kar oblekel v kurenta, to je, kot sem dejal, mnogo bolj resna stvar. Ko bom enkrat postal kurent, bom resno sprejet v ta ptujski okoliš, česar se zelo veselim.
Spraševal: Alesh Maatko
Oglej si še nekaj izjav naših olimpijcev, med njimi tudi nasvet, kako navijati.