Za dobre rezultate je še kako pomembna motivacija. Od kje in kako jo črpate?

Motivacija mora biti že pred pričetkom sezone. Ko se začneš pripravljati na tekmovanja, ti je vsak trening motivacija. Pred sezono si je potrebno začrtati cilje, si v mislih narediti plan, kako do tega cilja priti in nato uspešno potovati po tej poti. Vsi vemo, da je pot do uspeha dolga in ovinkasta. Seveda pa je ob tem potrebno biti tudi potrpežljiv.

Kadar športni rezultati niso najboljši je pomembno vztrajati, kaj vas v takem primeru drži gor?

Vedno je lahko še boljše. Tudi če je zelo dobro, vedno iščemo dodatno vrednost, da si lahko še boljši in da lahko pretekli rezultat popraviš, ga izboljšaš. Ko pa pridejo tisti najtežji trenutki, pa iščeš tisto, kar je bilo v preteklosti dobro. Enostavno moraš imeti filter pri sebi, da se ne zakoplješ v negativne misli.

Ko že govoriva o negativnih mislih, v preteklosti ste med drugim že želeli končati kariero, padale so grde besede, bila so podtikanja … Kaj je na koncu prevladalo, da  ste ostali v profesionalnem športu?

Vse to je del vsakega športa. Vsak se sooča s takšnimi in drugačnimi situacijami. Predvsem pa prevlada veselje do športa, ki ga rad opravljaš. Je pa res, ko si enkrat v zrelih letih, veš da ne moreš več prelagati stvari na naslednjo sezono, ampak vedno želiš tisto najboljše, kar je pogoj za vrhunske rezultate. Če tega ni, pade motivacija, enostavno potrebuješ nekaj časa, da se pobereš s tega in znova normalno funkcioniraš.

Na katero zmagoslavje ste osebno najbolj ponosni? Je to bron iz OI 2014?

Sigurno ima olimpijska medalja največjo težo, predvsem zaradi tega, ker ni bila pričakovana, saj nisem spadala v krog favoritinj, tako da je bilo to enostavno veliko presenečenje. Ponosna sem tudi zaradi tega, ker vsi vemo, kakšen pritisk prinašajo olimpijske igre. Vedela sem, da je moja edina priložnost za medaljo v posamičnih nastopih, sploh ker se slog teka menja na vsaka štiri leta … moja močnejša disciplina pa je bila ravno v Sočiju. V pripravljalnem obdobju sem ogromno delala na psihološki pripravah, saj sem bila prepričana, da bo na koncu ravno to odločilo.

Kaj pa pričakovanja za letošnje olimpijske igre?

Težko je reči, kaj bo, ker je vedno nekaj novega. Pri Južni Koreji gre za veliko časovno razliko, ne vem kako se bo organizem na vse to odzval, ne vem kakšni bodo pogoji in spored, saj so recimo temperature tam trenutno zelo nizke. Bomo videli. Cilj je, da damo na tekmi maksimalno in še kanček več od sebe. Bomo videli, kaj bo rezultatsko vse skupaj prineslo. Vsi skupaj upamo na najboljše!

Ste nekoč vedno vedeli, da boste uspešna smučarska tekačica ali pa ste imeli kakšne druge želje?

Ko sem bila majhna sem želela smučati, trenirati smučarske skoke, skakati v daljino v atletiki … Ker imam rada šport sem razmišljala tudi o kolesarstvu, ampak v glavnem sem trenirala le tek na smučeh. Spontano se je nato vse skupaj razvilo v profesionalno kariero, za kar mi danes ni žal.

Če dava profesionalni šport ob stran, kaj počne Vesna, ko ni na smučeh? Kaj vas najbolj osrečuje?

Glede na to, da smo zelo veliko od doma, je potrebno proste trenutke izkoristiti predvsem zase ter za najbližje. Tu sta nečak in nečakinja, ki me popeljeta v povsem drugi svet. Takrat poskušam vsaj malo odmisliti vrhunski šport in profesionalni pristop.

Katero glasbo najraje poslušate, katera vam ni ravno blizu?

Čisto odvisno od razpoloženja, nimam neke priljubljene zvrsti. Včasih tudi sama poprimem za kitaro in malo zaigram, glasbo imam sicer zelo rada, v avtu pa tudi rada zapojem. Gre za dodatno sprostitev, v kateri res uživam.

Kako se najraje kulinarično razvajate in kaj znate sami, kar se kuhe tiče, pripraviti?

Seveda. Tudi to je sestavni del, čeprav mislim, da športniki malo bolj pazimo na prehrano, ki je za dobre rezultate več kot pomembna. Mi predvsem gledamo na kakovost hrane ter da je vse skupaj čim bolj naravno, kakšni smetanovi dodatki na primer odpadejo.

Kateri šport vam je poleg teka na smučeh še blizu?

Čez poletje je to cestno kolesarstvo, čez zimo pa alpsko smučanje ter smučarski skoki.

Bliža se pust in karnevali, ste se kdaj tudi sami našemili?

Tudi sem se, malo smo eksperimentirali. Včasih je fajn, da spustiš na plano tistega otroka v sebi in da ohraniš to igrivost.

Tudi Valentinovo se približuje, se še spomnite prvega poljuba?

Spomnim se ga, da ... zgodil se je v najstniških letih. Sicer je ogromno teh praznikov, ki so predvsem marketinško povezani. Kljub temu pa menim, da ima ta praznik neko težo in je lepo, da se spomniš ali pa da se nekdo drug spomni nate. Sigurno je to ena lepa stvar in podpiram to.

In za konec, se morda že spogledujete s prihodnostjo, kje se vidite čez deset let?

O seveda se! Kot pravijo … ko športnik tekmovalec pride enkrat čez tisto mejo tridesetih let, se vse spremeni. Včasih misliš, ah to ni res, ampak dejansko se začneš malo bolj zavedati, da te čaka del življenja, ko ne boš vezan na tekmovanja in da bodo prioritete druge. Začneš razmišljati, kaj bi še v življenju želel početi, saj si konec koncev celo življenje povezan s športom, non stop pa vlagamo v to, da smo čim boljši. Vsekakor je potrebno gledati tudi naprej, sploh takrat, ko se konča kariera. Vizijo in načrte že imam v glavi, bomo pa videli, kaj vse bo prinesel čas, ki pa je zaenkrat nepredvidljiv. Skratka, vizija je!

Spraševal: Alesh Maatko

Oglej si še nekaj izjav naših olimpijcev, med njimi tudi nasvet, kako navijati.