Pretresljiva izpoved moškega, ki je 30 let delal na Dunaju, razkriva skrito temno plat življenja gastarbajterjev.
Ko se je kot mlad oče v začetku devetdesetih odpravil v Avstrijo 'samo za nekaj let', je bil Ivan iz Slavonije prepričan, da se bo hitro vrnil. Načrt je bil preprost: zaslužiti dovolj, da uredi hišo, preskrbi otroke in družini omogoči stabilnost, ki je takrat na Hrvaškem ni imel. A življenje, pravi, včasih napiše povsem drugačen scenarij. Njegove besede povzemajo na portalu Govorise.
Danes, pri 60 letih, z avstrijsko pokojnino in desetletji izkušenj kot taksist na Dunaju, iskreno priznava - vse bi naredil drugače.
"Šel sem zaradi denarja. Nisem odšel, ker bi želel novo življenje. Odšel sem, ker sem mislil, da moram. A ti ‘začasni načrti’ se spremenijo v leta, potem pa v celo življenje," pripoveduje Ivan.
Na Dunaju je delal naporno, pogosto po dvanajst ur na dan, ob vikendih in praznikih. V taksiju je, pravi, spoznal tisoče ljudi, slišal stotine zgodb, a svoje ni imel s kom deliti.
"V Avstriji sem imel sodelavce, imel sem ljudi za kavo, nisem pa imel nikogar, ki bi mu lahko rekel: ‘Kako si danes?’ Veš, spoštujejo te, cenijo tvoje delo, a nisi njihov. Ko zakleneš vrata stanovanja, ostaneš sam. In takrat te vse zadene," nadaljuje.
Dodaja, da je življenje v tujini prikazano lepše, kot je v resnici.
"Vsi mislijo, da si tam kralj, samo zato, ker imaš plačo. A nihče ne vidi, da je najemnina 600 evrov, da so računi visoki, da plačuješ tako na Hrvaškem kot tam … A najdražje od vsega je občutek osamljenosti," pripoveduje Ivan.
Medtem ko je delal na Dunaju, sta njegova žena in dva otroka ostala na Hrvaškem. Mesečno je pošiljal skoraj celo plačo - za šolo, hrano, položnice, popravila, vse tisto, kar je del družinskega življenja.
"Kolikor koli sem poslal, vedno je nekaj manjkalo - njim in meni. Oni so imeli mene samo po telefonu, jaz pa njih samo v mislih," pravi Ivan.
Najhuje mu je bilo odhajati po kratkih obiskih doma.
"Ko odhajaš, otrok pa stoji pri oknu in gleda, kako se voziš stran … Ni te plače, ki bi to odtehtala. Niti ene," razkriva.
Spominja se trenutka, ko je spoznal, da je njegov sin odrasel, on pa ni bil ob njem.
"Nekega dne me je poklical in rekel: ‘Ata, naredil sem vozniški izpit.’ Meni pa se je pred očmi prikazalo, kako sem ga prvič držal v naročju. Toliko stvari sem zamudil."
Danes, ko večino časa preživlja v rodni vasi, Ivan priznava, da ga še vedno spremlja občutek obžalovanja. Pokojnina, ki jo je zaslužil, mu omogoča mirnejše življenje, kot bi ga morda imel, če bi ostal na Hrvaškem, a cena, ki jo je plačal, je bila previsoka.
"Denar je dober služabnik, a slab gospodar. Zaslužiš ga, porabiš ga in spet si na začetku. A izgubljenih let - teh nikoli ne dobiš nazaj," še pove.
Vir: Dnevno.hr
