21. marec – svetovni dan Downovega sindroma

21. marec – svetovni dan Downovega sindroma (foto: Profimedia) Profimedia
21. 3. 2021

Založba Rokus Klet je v minulem tednu v sodelovanju z Društvom Downov sindrom Slovenija ob svetovnem dnevu Downovega sindroma (obeležujemo ga na današnji dan, 21. marca) izdala že tretjo publikacijo, s katero želi prispevati k ozaveščanju o Downovem sindromu. V knjižici z naslovom Kako živim in kaj si želim? so objavljena literarna in likovna dela, ki so bila izbrana na istoimenskem ustvarjalnem natečaju.

Kot družbeno odgovorno podjetje, ki se zaveda vpetosti v širše družbeno okolje, Založba Rokus Klett pogosto sodeluje v različnih družbeno koristnih projektih. Pomembno vodilo založbe je ozaveščanje; k temu bo zagotovo pripomogla tudi pričujoča knjižica, ki prikazuje, da se želje, hobiji in potrebe posameznikov z Downovim sindromom bistveno ne razlikujejo od ostalih. Knjižica se tako pridružuje predhodnima publikacijama, ki ju je Založba Rokus Klett izdala skupaj z Društvom – V Klari je nekaj več (tudi en majhen kromosom) (2017) in Downov sindrom: kaj to pomeni? (2019).

O knjižici

Knjižica je natisnjena v nakladi 1500 izvodov. Brezplačni izvodi publikacije so bili poslani na vse slovenske osnovne, srednje in posebne šole, vrtce in knjižnice. Založba Rokus Klett in Društvo Downov sindrom Slovenija namreč želita, da knjižica doseže čim več otrok, mladostnikov in odraslih, saj je to eden od načinov, s katerim lahko prispevamo k lažjemu in učinkovitejšemu vključevanju oseb z Downovim sindromom v slovensko družbo. S širjenjem informacij se ustvarjajo pogoji za pozitiven in spoštljiv sprejem ljudi, ki so v nekaterih pogledih drugačni od večine, v drugih pa so ji podobni.

Kaj je tisto, kar najbolj potrebujejo ljudje z Downovim sindromom?

Na to vprašanje odgovarja Jaka Blejc, fant z Downovim sindromom: »Moj svet, v katerem živim, je tak kot svet vsakega človeka. Prav tako potrebujem hrano, spanec, obleko – osnovne človekove potrebe. Predvsem pa je pomembno razumevanje, prijaznost in ljubeznivost ljudi. Lahko sem sit in imam dobro obleko, a ko grem po ulici in slišim besede »kaj pa ta dela tukaj«, me to zaboli. Tak človek me ne pozna, a si vzame pravico, da me sodi na podlagi mojega videza, on ne ve, da jaz tega njemu ne bi rekel nikoli, saj mi je prijaznost pomembnejša. Mi z Downovim sinromom potrebujemo in dajemo predvsem ljubezen in prijaznost.« Celotni pogovor z njim je objavljen v knjižici.

Kaj lahko storim jaz?

Tudi sami lahko veliko naredimo pri destigmatizaciji drugačnosti, predvsem s svojim vedenjem in z vzgojo svojih otrok. Ljudje z Downovim sindromom lahko prav tako živijo polno življenje, imajo prijatelje, delo in hobije. Pomembno je, da jih sprejmemo, prav tako, kot bi sprejeli človeka na invalidskem vozičku, slepega ali gluhega. Pri Downovem sindromu ne gre za bolezen, temveč genetsko posebnost, ki je tudi ni mogoče ozdraviti, lahko pa spodbujamo posameznikov duševni in telesni razvoj. Kar lahko naredimo, je, da človeka sprejmemo takšnega, kot je, ter mu izkažemo osnovno dostojanstvo in spoštovanje, kakršnega od drugih pričakujemo tudi mi sami.

Fotografije: profimedia in promocijsko gradivo