Osebna izpoved Slovenca: Kako sem pri 29-ih preživel infarkt

Osebna izpoved Slovenca: Kako sem pri 29-ih preživel infarkt (foto: Profimedia) Profimedia
9. 10. 2015

Plačal sem visoko ceno, ker sem poskušal težavo, ki je bila v resnici infarkt, rešiti po svoje. Namesto pravilnega ukrepanja sem se vso noč dobesedno zvijal v bolečinah in napačne odločitve so si kar sledile ...

Bil je povsem običajen jesenski večer. S prijateljem, sosedom Branetom, sva gledala nogometno tekmo. Udobno nameščena na mehkih sedežih sva srkala pivo, ko me je nenadoma zagrabilo v prsih. Niti v sanjah nisem pričakoval, da bi me nekakšen krč lahko že čez nekaj ur položil na voziček urgentnega bloka v ljubljanskem Kliničnem centru.

Moja reakcija je bila podcenjevalna, za bolečino se preprosto nisem zmenil, naredil sem še en požirek piva. Ne sprašujte me, zakaj se mi je zdelo pivo učinkovito zdravilo, toda čuden pritisk v prsih, ki je še najbolj spominjal na pekoč občutek zgage, se je po požirku ohlajene pijače umiril. Bolečina je bila daleč od občutka, "kakor da bi se slon usedel na moj prsni koš".

Meni se je bolj zdela kot želodčna bolečina in pomislil sem, da se me morda loteva gripa. Z Branetom sva hrupno nazdravila. Naši so zmagali! To je bilo treba dodatno proslaviti, zato nisva izgubljala časa, saj sva se hotela pridružiti enkratni evforiji, ki sva jo že med tekmo zaslišala iz sosednjega bara.

V moji glavi v tistem trenutku ni bilo prostora za kaj drugega kot za miselne vzorce o nogometu. Na bolečino sem vztrajno pozabljal. Da ne pozabim omeniti, tistega dne sem tako kot že vrsto let pridno in z užitkom pokadil obvezno škatlico cigaret.

1. Prva napaka

Pitje alkohola med napadom je bila slaba odločitev, prav tako kajenje cigaret. Alkoholna pijača in tobak sta skupaj idealna uničevalca krvnih žil, saj jih prvi širi in drugi oži. Si predstavljate? Že res, da majhne merice alkohola lahko spodbujajo krvni obtok, velike količine pa so za srce in druge organe zelo škodljive.

Pametna odločitev:

Moja edina pametna odločitev je bilo zaužitje aspirina, saj je splošno znano, da redči kri, topi manjše krvne strdke in preprečuje njihovo zlepljanje.

Dokaj zadovoljen zaradi živahnega večera sem se v svoje malo najemniško stanovanje vrnil okoli polnoči. Spomnil sem se, da moram naslednji dan malo prej v službo zaradi sestanka, zato sem bil hitro v pižami.

Vendar spanca ni in ni bilo, čedalje bolj sem se živčno premetaval po postelji. Pomislil sem, zakaj se počutim tako slabo. Skušal sem se spomniti, ali sem pojedel kaj pokvarjenega. Spil sem le dve pivi in od tega me res ne more tako zvijati.

Nenadoma se mi je zavrtelo in v trenutku mi je postalo tako slabo, da sem bruhal, na srečo v kopalnici. No, ja, zdaj bo verjetno vse v redu, sem pomislil in utrujeno legel v posteljo. Moja pričakovanja pa so se kmalu izkazala za povsem zgrešena. V prsih me je začelo še bolj stiskati, postopoma se je pritisk razširil še na levo ramo.

Sranje, spet ta rama, sem naglas zaklel. Bolečina v ramenskih sklepih se mi je namreč pogosto pojavljala, kadar sem zaradi dolgih delovnih ur ždel pred računalnikom. Naivno sem sklepal, da mi bo pri odpravljanju tako imenovanega "računalniške ramena" pomagala že preverjena masaža bolečega sklepa z gelom proti bolečinam. Nič ni pomagalo. Zares me je bolelo in vedno bolj sem se potil. Moj zmedeni miselni tok je nenadoma obstal in se ustavil pri misli - tole pa slabo kaže!

Ampak kako naj se v tako kritičnem trenutku v hipu otresem vseh družbenih zapovedi, ki so mi že od nekdaj narekovale, naj z bolečino junaško opravim sam in predvsem naj nikar ne zganjam panike. Poznejšim očitkom svojcev, zakaj nisem preprosto takoj poklical 112, sem se izvlekel z argumentom, da pri devetindvajsetih zares nihče ne pričakuje smrtonosnega udarca v obliki infarkta.

Za svoja leta sem bil dokaj uspešen, imel sem dobro plačano službo in avtomobil srednjega cenovnega razreda. Za seboj sem imel kar nekaj dobrih poklicnih odločitev v računalništvu. Bil sem v dolgoletni intimni zvezi, ki je imela, tako kot vsaka, vzpone in padce, toda zadnje čase je kazalo, da bova z Ireno kmalu stopila tudi v zakonski stan.

Skratka, po slovenskih merilih mi ni prav nič manjkalo. Pritiski naročnikov v službi so bili občasno sicer zelo veliki, saj so pogosto postavljali nerealne roke, toda večina kolegov je bila v podobnem položaju in kljub temu so še vedno veselo migali naokoli.

2. Bil sem idealen kandidat

Na prvi pogled bi me lahko ocenili kot zdravega odraslega moškega, toda videz velikokrat vara. Odgovor na vprašanje, katere so moje najljubše jedi, se je nekoč glasil: hamburger, burek in pomfrit. Že od najstniških let sem bil strasten kadilec, abonent burnih zabav, s prijatelji sem pogosto spil kakšno pivo ali dve preveč, ždenje pred računalnikom in televizijskim sprejemnikom se mi je zdelo veliko bolj vabljivo od gibanja v naravi.

Znano je, da dolgotrajen stres in travmatični dogodki zvišujejo krvni pritisk, zato sem bil v obdobju kronične čustvene napetosti, povezane z mojim delom, v dodatni nevarnosti. Zaradi simptomatičnih težav sem tožil svoji osebni zdravnici, ki pa je le zamahnila z roko, rekoč, da je vse to zaradi stresa in psihičnih pritiskov.

Že kak mesec pred napadom sem se namreč občasno slabo počutil, včasih se mi je vrtelo v glavi in stiskalo me je v prsih. Zanesljivih pokazateljev, ki bi lahko učinkovito vnaprej napovedali srčni infarkt, žal ni. Medicinsko potrjeno dejstvo je, da v tem času EKG ne bi pokazal nikakršnih odklonov od normalne slike.

Naj nadaljujem z dogodki v noči napačnih odločitev. Tuhtanje me je privedlo do sklepa, da me je najverjetneje napadla zares redka vrsta obolenja z nenavadnimi, povsem netipičnimi znaki in da bi bilo dobro koga o tem obvestiti. S težavo sem vstal. Bil sem presenečen nad nenadno betežnostjo, toda pravi šok me je doletel čez nekaj trenutkov.

Medtem ko sem panično tipkal Irenino telefonsko številko, sem v ogledalu zagledal modrikasto bitje z grozljivo grimaso na obrazu. Ura je bila tri zjutraj in telefon je zvonil v prazno. Začutil sem, da se mi prsni koš vztrajno zožuje. Nisem mogel normalno dihati. Primanjkovalo mi je zraka in po nekajurnem zanikanju me je spreletelo: To je to - umiram!

3. Nujno pokličite 112,

če podobni znaki trajajo več kot dve minuti, čeprav niste prepričani, da gre za srčni napad. Če so že ugotovili, da imate težave s srcem, ne oklevajte z uporabo nitroglicerinskih tablet ali razpršila.

Nekdo mi mora pomagati .... S težavo, opirajoč se na steno, sem se odvlekel do sosednjih vrat in naslonil na zvonec. Spomnim se glasnega cingljanja ključev in odmeva v praznem hodniku. Branetova žena me je vsa skuštrana in z začudenim izrazom spraševala, kaj je narobe. Vrtelo se mi je in slabo se spominjam, kako so stvari potekale naprej.

Vem le, da mi je v nekem trenutku dobro delo, da sem ležal na mrzlih tleh hodnika. K sebi sem prišel v drvečem Branetovem avtomobilu, z napol zaprtimi očmi sem opazil, da so rdeče luči na semaforju ostajale za nama. Tedaj se je iz nedolžnega krča v prsih razvila grozljiva bolečina, taka, ki ti zvija telo, da ne veš več dobro, kje in kaj te sploh boli, saj te boli vse.

Brane se je rdeč v obraz in vidno prestrašen poslovil od mene in mi nerodno zaželel srečo. Čudno pomirjen sem ležal na bolniškem vozičku. Bil sem celo presenečen, da mi ni treba čakati - saj veste, po vseh tistih zgodbicah o ljubljanski urgenci, kjer se tudi po nekaj ur sprehajajo ljudje z nožem, zasajenim globoko v stegno, in zmedenci s hudo krvavečimi poškodbami glave.

4 Ni bilo videti kot srčni infarkt!

Ljudje ob napadu pričakujejo hudo bolečino, "kakor da bi jim zasadili nož v prsi", vendar najpogosteje ni tako dramatična.

Sprva lahko občutite le boleč pritisk v sredini prsnega koša, ki se potem stopnjuje in se lahko razširi na vrat, ramena, roke ter celo trebuh in čeljusti. Tudi oteženo, kratko dihanje je eden od tipičnih znakov infarkta. Lahko postanete nemirni in vas sili na bruhanje, koža postane hladna in potna, možna je tudi izguba zavesti.

Znašel sem se v posebni ambulanti. Sestra mi je z mehaničnimi gibi namestila elektrode na prsni koš in elektrokardiogram je pokazal nenormalne električne valove. To je bil zanesljiv dokaz, da gre za miokardni infarkt.

Vzeli so mi kri, saj lahko že iz krvnega izvida, v katerem so substance, ki jih izloči poškodovana srčna mišica, ugotovijo, ali gre za infarkt. Dr. Igor Kranjec mi je suvereno in jasno na kratko razložil, kaj me čaka.

Dobil sem odmerek morfija, ki me je zazibal v mirno, brezbolečinsko lebdeče stanje. Morali so opraviti preiskavo, imenovano koronarni angiogram, manjši operativni poseg, s katerim ugotavljajo velikost in razsežnost krvnega strdka.

Na bedru so mi naredili majhen vrez, skozenj vstavili tanek kateter in vbrizgali posebno barvilo, ki omogoči ogled in slikanje krvnega toka skozi žile. Na monitorju se je pred menoj prikazala slika krvnega strdka. Tromb je bil velik, pravilne valjaste oblike. S postopkom intrakoronalne trombolize so strdek raztapljali z zdravili in delno jim ga je uspelo uničiti.

Dobil sem tudi zajeten odmerek heparina, zdravila za redčenje krvi, ki preprečuje vnovičen nastanek strdka. Ves ta čas sem bil v stanju zamaknjenosti. Ni me bilo strah. Vedel sem, da je to morda moj zadnji dan, ampak nisem občutil ne strahu ne bolečine.

Povsem sem se prepustil izurjeni zdravniški ekipi. Najhujše je bilo bežno srečanje s svojci. Brane je obvestil Ireno in očeta, ki sta delovala grozno trpeče. Njihovi pogledi so bili zaskrbljeni in napeti, kar me je navdalo s slabim občutkom. Bil sem neznansko utrujen in oči so se mi nezadržno zapirale.

5. Takoj odidite v bolnišnico!

Pri vseh srčnih zapletih, pri katerih je potreben takojšen operacijski postopek, je čas ključnega pomena. Zdravila za topljenje krvnih strdkov zaustavijo srčni napad, če jih bolnik dobi v prvi uri. Vendar statistični kazalci kažejo, da v tem času prispe v bolnišnico le od pet do deset odstotkov žrtev.

Priporočljivo je, da se v primeru znakov srčnega infarkta umirite, usedete ali uležete, seveda potem, ko ste že poklicali 112.

Večina ljudi, ki premine zaradi srčnega infarkta, umre zaradi aritmije, ki ustavi črpalno dejavnost srca. Dobra novica v tem primeru je, da je aritmijo mogoče obvladati z električnim defibrilatorjem, napravo, ki dovaja ustrezne impulze električnega toka v srce in normalizira njegovo bitje. V Sloveniji srčni napad prizadene približno 2000 ljudi na leto.

Dopoldne sem se zbudil v prvem nadstropju oddelka centralne intenzivne terapije v ljubljanskem Kliničnem centru, kjer sem bil pod nenehnim nadzorom. Sprva sem se po otroško razveselil, da sem še vedno živ. Nato sem pod rjuho opazil veliko izboklino. Ko sem se hotel dvigniti, da bi videl, kaj se dogaja z menoj, me je medicinska sestra opozorila, naj se ne premikam.

Zaradi velike količine zdravil proti strjevanju krvi bi bila lahko kakršnakoli krvavitev usodna, zato so vhodni rez za kateter obtežili z velikim ledenim obkladkom - to je bila torej velika izboklina v dimljah. Piskajoči monitorček, na katerega sem bil priključen z elektrodami, je ob mojih intenzivnejših gibih nemudoma opozoril osebje. Opazil sem, da je pod ramo moja leva roka modro vijolične barve. Zaradi zdravil proti strjevanju, so mi pozneje pojasnili. Na hrbtni strani roke sem imel infuzijski kanalček, v katerega se je stekala prozorna tekočina iz steklenice.

Po nekaj dneh se mi je stanje stabiliziralo in premestili so me na interno kliniko za kardiologijo v sedmo nadstropje Kliničnega centra, kjer je bil manj strog režim. Končno sem lahko zapustil posteljo in obiski so bili dovoljeni celo popoldne. Zdravniki, ki so zame prav zaradi mojih "rosnih let" pokazali posebno zanimanje, so mi potrpežljivo razlagali bolezensko stanje.

Razložili so mi, da infarkt, po domače povedano, pomeni odmrtje dela srčne mišice, ki nastane zaradi zoženja ali celo zaprtja v eni od vej koronarnih arterij. Poleg tega sem imel vnetje osrčnika, kar je pogosta posledica infarkta.

Na splošno sem se počutil veliko bolje. Jedel sem kot za stavo vse, kar so postavili predme. Najbolj vesel pa sem bil mirnega, prijaznega starčka, ki je bil povsem brez apetita in mi je zato z velikim veseljem odstopil kak boljši kos hrane.

Lahko bi rekel, da je bilo vse skupaj podobno počitku z natančno določenimi pravili v bizarnem počitniškem domu. Irena je bila med mojim zdravljenjem ves čas prijazna in me je nežno tolažila. Vztrajno se je lepila na osebje, ki je nosilo kakršnokoli zdravstveno uniformo, in jih zasliševala o mojih zdravilih, preiskavah, dieti ... in ali bom sploh normalno okreval.

Na začetku zdravljenja in takoj po odpustu so me večkrat zasrbeli prsti, da bi segel po vsaj enem dimu, ampak vsakič ko se je to zgodilo, sem imel pripravljene velike zaloge slanih palčk in različnih (zdravih) prigrizkov. Zredil sem se za kar nekaj kilogramov, dobra novica pa je, da sem prenehal kaditi.

6. Le zakaj sem toliko kadil?

Kot kadilec sem v resnici podvojil možnost srčnega napada. Če vas podatek, da se v desetih letih na sluznico dihal prilepi približno kilogram tobačnega katrana, ne vznemiri, potem ste na pravi poti do hudih zdravstvenih težav.

Kajenje zvišuje srčni utrip in povišan krvni tlak prispeva k srčnemu stresu in ta lahko povzroči dolgotrajne mišične okvare. Snovi, ki jih vsebuje cigaretni dim, lahko poškodujejo stene koronarnih arterij, kar poveča verjetnost nastanka strdkov.

Zdravniki so se odločili za dodatne preiskave. Najprej za endoluminalno ultasonografijo koronarnih arterij. To je natančnejša ultrazvočna preiskava srca, ki je pokazala, da je deblo leve koronarne arterije gladko in pretok krvi hiter. Pozneje so izvedli še kontrolno angiografijo.

Po tej preiskavi sem preživel popoldne v enoti intenzivne nege, zopet pod budnim nadzorom in brez možnosti premikanja. Na srečo so rezultati pokazali, da se je stanje normaliziralo, na kar so kazali tudi krvni izvidi, zelo zadovoljiva je bila novica o zmanjšani vrednosti holesterola v krvi. Tudi znaki vnetja osrčnika, ki se je v začetku kazalo kot bolečina v prsih, so se umirili.

Po desetih dneh sem že kar nestrpno čakal na odhod domov. Vsak večer, ko se je po sedmi uri na bolnišničnem oddelku vse umirilo, sem bil prepuščen na milost in nemilost premišljevanju o vsem, kar se je zgodilo. Moral bom spremeniti svoj pogubni življenjski stil, poln nezdravih razvad, in po besedah enega od specialistov postati fanatični trimčkar ali pa vsaj balinar.

Velika napaka: Čakal sem vso noč.

Pozneje sem izvedel, da sem imel veliko srečo, saj če bi še malo odlašal, me ne bi mogli rešiti. Četudi večina žrtev preživi, pet odstotkov žrtev infarkta umre v zgodnji fazi napada, od tega polovica pred prihodom v bolnišnico.

Druga napaka je bilo odlašanje s klicem na telefonsko številko 112. Izurjeno osebje lahko že po telefonu ugotovi, ali gre za hujši srčni napad ali kaj drugega. V takem stanju se nikar sami ne odpeljite v bolnišnico, saj so reševalna vozila dobro opremljena za hitro in učinkovito prvo pomoč.

Po podatkih vodje reševalne postaje ljubljanskega Kliničnega centra Andreja Finka je čas reševalnih ekip pri intervencijah, ko gre za življenjsko ogroženost, približno osem minut. In vsak dan na razpolago od 4 do 16 dobro usposobljenih reševalnih ekip.

Robert Ažbe