10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Kompulzivno prenajedanje

Kompulzivno prenajedanje (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
12. 11. 2012

Kaj je? Kdaj se pojavi? Kakšne so posledice? Zakaj se sploh pojavi?

Tina Tomšič je diplomirana delovna terapevtka, ki je v svojem diplomskem delu podrobno raziskala zanimivo in predvsem aktualno tematiko prehranjevalnih motenj.

Osredotočila se je na raziskovanje motnje kompulzivnega prenajedanja, ki je tako kot anoreksija in bulimija motnja sodobnega časa. Ker je motnjo prehranjevanja izkusila na lastni koži, je sklenila svoja dognanja deliti z javnostjo.

Zakaj ste se odločili napisati diplomsko delo ravno na temo kompulzivnega prenajedanja?

Tina:  Med opravljanjem prakse v psihiatrični kliniki Polje me je področje psihiatrije še posebej začelo zanimati. Z omenjeno motnjo kompulzivnega prena­jedanja pa sem se prvič srečala med študijem, vendar se je o tej motnji zelo malo govorilo. Zato sem se odločila raziskati to področje in skozi pisanje diplomskega dela sem ugotovila, da pišem tudi iz lastnih izkušenj.

Po čem ste spoznali, da imate tudi sami motnjo prehranjevanja?

Tina: Med prebiranjem literature, pisanjem in oblikovanjem teksta sem spoznala, da sem imela sama v najstniškem obdobju popolnoma iste težave. Imela sem veliko srečo, saj sem v diplomi pisala o temi, ki mi je bila zelo blizu. Zakaj sem o tem pisala, pa še sama najprej nisem vedela.

Za kakšno motnjo prehranjevanja pravzaprav gre pri kompulzivnem prenajedanju?

Tina: Motnja kompulzivnega prenajedanja je ena izmed motenj hranjenja, pri kateri gre za obilno prenajedanje, čeprav organizem tega ne potrebuje. Hrana se upo­rablja kot vrsta omame, za nadomeščanje čustev.

Kdaj pa se lahko pojavi?

Tina: Kompulzivno prenajedanje je motnja, ki se pojavi v zgodnjem in srednjem odraslem obdobju, lahko traja vse življenje. Pojavi se tako pri moških kot pri ženskah, čeprav je med ženskami bolj razširjena.

In kakšne so lahko posledice?

Tina: Posledica kompulzivnega prenajedanja je previsoka telesna teža. Ta ima prek neugodne samopodobe lahko vrsto negativnih odsevov na duševnem področju. Predvsem zaradi nizke samopodobe in videza so ljudje z motnjo kompulzivnega prenajedanja pogosto tarča stereotipa in posmeha.

Zakaj se sploh razvije ta motnja, kateri so najpogostejši vzroki?

Tina: Vzroki, da se ljudje prenajedajo, čeprav niso lačni, so različni. Jedo predvsem iz dolgočasja, ker nimajo kaj početi.

Motnja hranjenja se lahko pojavi tudi, ko se človek začne, kot rečemo, omamljati zaradi notranje stiske, ta pa se lahko pojavi zaradi nenadnih bolečih vzrokov, kot je smrt najbližje osebe, bolezen, neuspeh, razpad ljubezenskega odnosa, psihična, fizična ali spolna zloraba.

Med drugim pa tudi zaradi dolgotrajne čustvene prikrajšanosti, na primer pomanj­kanje spodbude in ljubezni iz okolja, od družine in tudi zaradi duhovne praznine, ko človek ne najde smisla, vizije in svoje prave identitete.

Problematična so tudi obdobja brezposelnosti, dolgotrajne bolezni ... Takšna oseba tolažbo poišče v hrani. Ko se pojavi dodatna stiska, se začnejo večja omamljanja in tako zapade v začarani krog motnje hranjenja.

Mislite, da so za motnje prehranjevanja krivi tudi mediji?

Tina: Seveda, zaradi idealov, ki se pojav­ljajo v medijih, je v realnem življenju vse več ljudi na dietah in se odpoveduje določeni hrani. Pojavi se nezadovoljstvo ali pa celo sovraštvo do lastnega telesa.

Predvsem ženske niso zadovoljne s svojim videzom. Pojavi pa se tudi velik razcep med idealom in realno sliko. Večji je razcep, bolj lahko oseba zapade v motnjo kompulzivnega prenajedanja.

Kako sploh lahko ugotovimo, ali oseba trpi zaradi kompulzivnega prenajedanja? Obstajajo kakšni splošni znaki, po katerih to motnjo lahko prepoznamo?

Tina: Znaki, ki kažejo na to, da ima oseba motnjo kompulzivnega prenajedanja, so na primer, da se prehranjuje hitreje od drugih, prenajeda se do neprijetne sitosti, zaradi sramu se prehranjuje sama, počuti se depresivno, ima občutek krivde in gnusa po epizodi prenajedanja, hitro pridobiva težo.

Drugi znaki in simptomi pa so še strah pred nenadzorovanim prehranjevanjem, kronične diete s priljub­ljenimi živili, prekomerno potenje in težko dihanje, pogosta zadihanost po razmeroma nezahtevni dejavnosti, visok tlak ali holesterol, bolečine v sklepih, povečana telesna masa, zmanjšano gibanje zaradi povečane telesne mase, izguba spolne želje, nihanja razpoloženja, nespečnost, motenje spanja.

Poudariti je treba, da si osebe z motnjo kompulzivnega prenajedanja zatiskajo oči in se slepijo, da bo življenje lepše, ko se bodo lotili diete, med drugim skrivajo hrano, temu sledijo nejasni in skrivnostni prehranjevalni vzorci ... Sami sebe prepričujejo, da je hrana njihov edini prijatelj.

V čem pa se motnja kompulzivnega prenajedanja razlikuje od anoreksije in bulimije?

Tina: Dejstvo je, da motnjo kompulzivnega prenajedanja najpogosteje zamenjujejo z bulimično, večkrat pa tudi z anoreksično motnjo. Je zrcalna slika te bolezni, le da se tu oseba prekomerno prenajeda.

In kakšne so bile vaše ugotovitve, ko ste se odločili to temo raziskati poglob­ljeno, kakšno je stanje v Sloveniji?

Tina: Ugotovila sem, da je zelo tanka meja med zdravim načinom življenja in motnjo kompulzivnega prenajedanja.

Vas je kakšna ugotovitev morda še posebej presenetila?

Tina: Da, presenetilo me je, da bi kar 85 odstotkov anketiranih naključnih posameznikov že lahko kazalo znake motnje kompulzivnega prenajedanja, vendar se tega niso zavedali.

Si lahko ljudje s prehranjevalnimi težavami pomagajo sami?

Tina: Lahko si pomagajo v določeni meri, z močno motivacijo in voljo. Lahko si pomagajo tako, da spremenijo način življenja, seveda pa morajo imeti popolno podporo družine in okolice.

Kako ste se vi spopadli z motnjo prehranjevanja?

Tina: Odločila sem se, da tako žal v življenju ne morem več nadaljevati, nisem bila zadovoljna s svojim videzom, naredila sem red pri prehranjevanju, izgubila kar nekaj kilogramov, šele potem sem si upala vpisati se v fitnes. Danes kljub hitremu tempu življenja poskušam imeti vsaj pet zdravih obrokov na dan in se vsakodnevno gibam. Potrebna sta samo red in disciplina.

Kam pa se ljudje z motnjo kompulzivnega prenajedanja lahko obrnejo po pomoč?

Tina: V Sloveniji primanjkuje primernih institucij za zdravljenje motenj hranjenja, vključno za motnjo kompulzivnega prenajedanja. Večina institucij ima možnost zdravljenja anoreksije nervoze ter bulimije. Z motnjo kompulzivnega prenajedanja pa se ukvarjajo anonimna društva, kjer se srečujejo ljudje z enakimi težavami.

Za revijo Lisa napisala Metka Pravst, foto Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri