Multipla skleroza je kronična avtoimuna vnetna bolezen, ki prizadene osrednje živčevje, kamor spadajo možgani in hrbtenjača. O multipli sklerozi je danes še vedno odprtih veliko vprašanj. Bolezen ponavadi prizadene ljudi v njihovi aktivni dobi med 20. in 40. letom starosti in občutno bolj obolevajo ženske.
Vzroki in simptomi
Ob procesu propadajo predvsem ovojnice živčnih vlaken, po katerih možgani pošljajo električne signale in s tem nadzorujejo delovanje našega telesa. Zaradi poškodb in izgube mielina (demielinizacija) pa je prevajanje teh električnih signalov upočasnjena, lahko pa se tudi ne prevajajo pravilno.
Mielin je maščobno tkivo, s katerim so ovita živčna vlakna. Če pride do vnetja mielina, se naš imunski sistem odzove, poslednično pa pride do razkrajanja le tega. Naše telo tako rekoč svoje lastne celice prepozna kot tujek in jih uničuje.
Pri istem bolniku so lahko prizadeta različna mesta v osrednjem živčevju (razsejanost v prostoru) in ob različnih časih (razsejanost v času). Izbruh bolezni se lahko pojavi sam od sebe ali ga sproži okužba.
Izguba funkcije je torej odvisna od mesta, ki je prizadeto, zato so simptomi lahko različni:
- motnje vida
- mravljinčenje
- motnje govora
- motnje spomina in logičnega mišljenja
- mišična oslabelost
- nezanesljiva hoja
- težave pri vzdrževanju ravnotežja
- tresenje
- motnje pri uriniranju
- neobičajna utrujenost
Ker ni preprostega testa za postavitev diagnoze, moramo biti pozorni na značilne simptome. Ti znaki se nato potrdijo z različnimi testi in postopki - računalniška tomografija in magnetna resonančna tomografija.
Zdravljenje
Danes multiple skleroze ne moremo ozdraviti. Za lajšanje bolezni so trenutno na voljo le različni postopki.
Kljub temu mora bolnik ohraniti normalen način življenja. Predvsem mora ostati še naprej telesno dejaven, kar bo še dodatno pomagalo vzdrževati telesno zdravje. Skrbeti mora tudi za ustrezno telesno težo, da ga le-ta ne bo dodatno ovirala. Poleg tega pa se mora bolnik naučiti opazovati samega sebe, da bo znal presoditi, kako določeni dejavniki vplivajo nanj.
Zgodba, ki jo je zapisalo življenje
Povsem sproščeno Karin teče čez mostičke na ljubljanski Rožnik. Bilo prijazno septembrsko popoldne, ko sonce le še prijetno greje sprehajalce in tekače, ki se vneto pripravljajo na oktobrski ljubljanski maraton.
Karin naredi počitek, da se lahko brez lovljenja sape tudi pogovorimo. Nasmeje se in reče: “Ja, bili so tudi časi, ko sem mislila, da nikoli več ne bom takole tekala po Rožniku in drugih ljubljanskih tekaških poteh. Uf, takrat ni bilo nič luštno, kar dušilo me je ob misli, da ne bom več obula tekaških čevljev.”
Od strašljive diagnoze – multipla skleroza – je zdaj minilo že leto in pol. Vse skupaj pa se je začelo že veliko prej, le da Karin ni vedela, kaj se dogaja z njo. “Bila sem mlada, no, saj sem še, kako bi lahko sploh razmišljala, da sem bolna, da je z menoj nekaj narobe. Vse sem valila na stres. Takrat sem končevala fakulteto, dobila sem novo službo, bila sem res pod pritiskom. Kdo bi takrat sploh razmišljal o bolezni,” pravi mlada ženska iz okolice Kranja.
Najprej je Karin opazila, da se težko zbere, poleg tega je bila pogosto tudi utrujena, kar sploh ni bilo značilno zanjo: “Vedno sem bila polna energije, nikoli sploh nisem razmišljala o tem, da sem utrujena. A potem sem bila nenadoma povsem brez energije, vse dneve bi le spala in počivala.”
Marca 2010, ko se je ravno pripravljala na nov maraton, pa je njeno telo popolnoma odpovedalo. In v bolnišnici so hitro postavili diagnozo. Svet nasmejane in energične pravnice Karin se je sesul. Po glavi so ji kar švigala vprašanja brez odgovorov: Ali bom sploh lahko imela otroke? Ali bom še kdaj lahko tekla maraton? Bom življenje preživela v vozičku?
Karin pravi, da ima srečo, saj ima neverjetnega moža, ki je, namesto da bi odšel svojo pot, zbral ves optimizem tega sveta in ji rekel: “Karin, ljubim te ne glede na to, kaj se bo zgodilo.” Ves čas ji je stal ob strani in ji dajal pogum. Pol leta po diagnozi sta se Karin in Martin celo poročila.
In prav Martinova ljubezen ter podpora staršev sta dali Karin dovolj moči, da je sprejela svojo bolezen in spet začela teči. Le osem tednov po diagnozi je nastopila na maratonu ter prišla na cilj.
Lahko je obdržala tudi službo, čeprav odkrito pravi: “Pridejo dnevi, ko sem res povsem neuporabna.” A Karin verjame, da bo kakovostno preživela še veliko let in desetletij in da bo nekega dne postala tudi mama. “Moja družina, mož in tek mi dajejo dovolj moči, da vem, da mi bo vse uspelo.”
Iz revije Lisa
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
