"Z umetno oploditvijo se trudiva že pet let"

Zmanjšana plodnost (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
30. 11. 2011

Vzroki za zmanjšano plodnost so lahko zelo različni. Če po letu dni rednih spolnih odnosov ženska ne zanosi, ginekolog par napoti k strokovnjakom za repoduktivno medicino. Takšno, psihično zelo naporno osebno izkušnjo je z nami delila 39-letnica, ki se z zmanjšano plodnostjo spopada že 5 let.

"Pri oploditvi z biomedicinsko pomočjo gre za intimni postopek, ki se tiče le para. Najprej se mi je zdelo, da moram to vsem povedati. Pa ni tako, ker te potem vsak drugi dan sprašujejo: Kako si? In prav nič ni prijetno razlagati: Za en drek sem, danes jokam, včeraj sem se smejala …" pojasni 39-letnica.

Koliko časa se spopadate z zmanjšano plodnostjo?

N. N.: Pet let. Prvo preiskavo je naredila osebna ginekologinja, glede na izvide je predlagala, da pride na pregled še mož, ker to zadeva oba. Z možem nisem imela nobenih težav, sicer ponavadi moški nočejo na preglede, ker velja miselnost, da z njimi večinoma ni nič narobe. Ugotovili pa so, da je stvari treba urediti pri obeh.

Kaj je sledilo?

N. N.: Sledil je razgovor, na katerem so bili zbrani vsi izvidi in so nama povedali, kaj je narobe in kaj je treba narediti. Vprašali so naju, ali se oba s tem strinjava. Nato se je konzilij pomenil, ali je par primeren za tak postopek. Že po treh mesecih sva od konzilija dobila odgovor.

Na kliničnem oddelku za reprodukcijo se zelo trudijo, ker vedo, da zmanjkuje časa. Zdi se mi, da je ta postopek možno delati brezplačno do 42. leta. Pozneje pravijo, da so ženske prestare, čeprav se ene tudi takrat odločajo za ta postopek, ampak zasebno.

Kaj so vama predlagali?

N. N.: Predlagali so, da greva na postopek  za oploditev z biomedicinsko pomočjo.

Koliko postopkov ste že imeli?

N. N.: Šla sem že čez štiri postopke in noben ni bil uspešen.

Kakšen je postopek?

N. N.: Za ženske, ki so občutljive, kar se tiče injekcije in bolečin, je lahko težaven. Meni to ni bilo težko, težje je vse to tudi psihično zdržati. Naravnati se, da sem mirna, in upati, da bo, predvsem po tistem, ko ti vstavijo oplojeno jajčece.

Ko ga vstavijo, je treba 14 dni čakati, da vidiš, ali se je prijelo, če se ni, dobiš menstruacijo. Tistih 14 dni bi najraje bila v komi, ker mi je to najhujše obdobje. Veseliš se, po drugi strani pa te je strah. Ženske vemo, kdaj približno pride menstruacija, tako da ob prvih znakih veš, da to ni to.

Kako shajate z vprašanji sorodnikov na temo zanositve?

N. N.: Zdaj jih že lažje prenašam, na začetku pa me je ker 'rukalo'. Govorili so mi: Kakšna si, mar zaradi kariere nimaš otrok? Ljudje so zelo direktni in sodijo po sebi in postavljajo butasta vprašanja. Nihče ne pomisli, da morda nekaj ni v redu.

Če si poročen, moraš imeti otroka že po enem letu, in če ga ni, si čudna. To je tako. Midva sva v zakonu sedem let in bi po slovenskih merilih morala imeti že tri otroke. Tako da znajo sorodniki s svojimi vprašanji biti zoprni.

Nimajo občutka?

N. N.: Če bi me kdo vprašal kaj o tem, bi mu najverjetneje povedala, seveda v primernem trenutku. Tako pa zmrznem, ker me lahko dobro 'zdrma'.

Kako pa je z vajinim odnosom?

N. N.: Oba se trudiva in uspeva nama. Zaradi tega sva tudi poiskala strokovno pomoč, da se vidi, kje greva narazen in kje morava stopiti skupaj, ker gre zaradi strahu vsak na svojo stran, in če se ne pogovarjaš, ni v redu.

Zdelo se mi je, da me bo ta stvar psihično povsem uničila, zato sem poiskala strokovno pomoč, nekoga, ki me bo postavil na realna tla, da se ne obremenjujem s strahom vnaprej in si ne delam negativnih filmov. Pridružil se mi je tudi mož, kar je zelo pomagalo. Tudi klinika nudi psihološko pomoč, ker je ta moment najhujši.

Se z možem pogovarjata tudi o kakšni drugi možnosti?

N. N.: Z možem sva se pogovarjala o posvojitvi in oba sva za, ker se žal lahko zgodi tudi to, da biomedicinska oploditev ne uspe.

Ginekologi pravijo: Lahko vas pripeljemo do tega, da dobimo jajčno celico in spermij, ko pa enkrat to damo skupaj in začne rasti ter to vstavimo, ga ni mehanizma, ki bi rekel da ali ne.

Do sem znajo vse narediti, veliko, tudi iz mini spermija, ampak od tam naprej ne vedo ne pomagati ne povedati, kaj  je tisto, da uspe.

Kako si pomagate, da lažje prestajate procese biomedicinske oploditve in čakanje?

N. N.: Najbolj sem si pomagala s psihoterapevtko, ker sem prišla do faze, ko nisem več vedela, kako naprej. Nad sabo si tako razočaran, da ti ni  uspelo, da ti nekdo mora povedati, da nisi sam kriv.

Ne smeš se obsojati,  da si zaradi tega nekaj manj. Vseeno te v tej družbi, kjer se od para pričakuje, da ima otroke, zanese in padeš ravno v to. Potem se vrtiš v krogu. To sem presekala s psihoterapevtko, ki natančno pove, od kod izhajajo strahovi in zakaj se človek počuti manjvrednega.

Dejstvo je, da se s tem moraš sprijazniti sam, saj ti okolica ponavadi ne da povratne informacije, da zaradi tega nisi nič manj vreden.

iz revije Lisa