Monique Castaldi-Vesper je ena od približno milijon ljudi v Avstraliji, ki trenutno trpijo za motnjo hranjenja. Stara je 29 let in se z boleznijo bori že od svojega 16. rojstnega dne.
Na svoj rojstni dan je Monique uživala v hamburgerju s sirom, kot večina najstnikov, ko je nekdo pripomnil: »Želim si, da bi lahko jedel/a kot ti in mi ne bi bilo treba skrbeti za moj izgled.«
Do tega trenutka Monique ni veliko razmišljala o svoji prehrani in postavi. Toda ta "nedolžen" komentar je povzročil spremembo v miselnosti in zanetil nevarno obsedenost z "zdravim".
Začela je dvomiti o vsem, kar je pojedla, šteti kalorije in se vsak dan tehtati. Prevrteno naprej, Monique se še vedno zdravi zardi motnje hranjenja. Zanjo je vsak dan bitka.
Monique je stara 29 let in se z boleznijo bori že od svojega 16. rojstnega dne.
"Anoreksija vpliva na vsako sekundo mojega življenja," je povedala. In bolezen opisala kot pošast v glavi.
"Bolezen te popolnoma izolira. Vsi ostali v tvojem življenju gredo naprej, medtem ko si ti obtičal v vojni, ki jo vidiš samo ti. Fizično vpliva na mojo energijo, koncentracijo in osredotočenost. Nenehno se počutim slabo in sem ekstremno izčrpana."
Monique je pomoč poiskala šele pri 22 letih in pravi, da je njen sistem podpore, ki ga sestavljajo psiholog, psihiater, dietetik in splošni zdravnik, postal neprecenljiv na poti do okrevanja.
Preberite še:
- "Zato si tako debela," mi je rekla mama pri 12. letih (osebna zgodba)
- Če bi bile duševne bolezni živa bitja – kako bi ta bitja izgledala? (FOTO)
»Anoreksija vpliva na vsako sekundo mojega življenja.«
Prav tako opozarja na eno največjih napačnih predstav o anoreksiji – in sicer, da je to izbira, ne resna ali resnična bolezen. Da gre le za težo in iskanje pozornosti. "Osredotočenost na hrano in težo ni dejanska bolezen, temveč bolj njen simptom."
Pri bolezni gre za občutek nadzora, omrtvičenje čustev, osredotočenost in pobeg od realnosti.
Toda v družbi, kjer je telesna samopodoba vedno na prvem mestu, bo treba narediti še veliko, meni. Razna gibanja spodbujajo sprejemanje vseh telesnih tipov in lahko izzovejo industrijo prehrane, vendar imajo tu pomembno vlogo tudi mediji – ki lahko ali prispevajo v smer izboljšanja, ali ohranjajo škodljive lepoten ideale. Sama na svojem Instagram profilu prav tako nudi pomoč drugim ter koristne nasvete družinam, prijateljem in ljubljenim tistih, ki trpijo za to boleznijo.
Njen cilj je osvetliti, kaj motnje hranjenja sploh so. Da so to resne duševne bolezni, ne modna muha, in da je teža simptom, ne vzrok. Da so notranje bitke stalne, da se nihče ne bi prostovoljno odločil za to in da je okrevanje izjemno težko in proces. »Bolj ko nasprotujete motnji hranjenja, glasnejša postaja,« pravi.
Motnje hranjenja so resne duševne bolezni, ne modna muha. Notranje bitke so stalne, okrevanje pa izjemno težko. »Bolj ko nasprotujete motnji hranjenja, glasnejša postaja,« pravi Monique.
Kakšno je stanje v Sloveniji?
Vse mednarodne raziskave »Health Behaviour in School-Aged Children« (HBSC) od leta 2002 do 2014 pri slovenskih mladostnikih kažejo zelo visoko obremenjenost s telesno težo oziroma zelo visoko stopnjo nezadovoljstva s telesom.
Slaba samopodoba, velika obremenjenost s telesno težo in visoko nezadovoljstvo s telesom pa predstavljajo močne dejavnike tveganja za razvoj motenj hranjenja, od anoreksije, bulimije (primer v pismu spodaj) do prisilnega prenajedanja, ki so med najpogostejšimi.
Kako resno je lahko? Objavljamo pismo, ki jih strokovnjaki berejo dnevno. Pismo je bilo objavljeno na strani tosemjaz.net.
"Pozdravljeni!
Zadnje čase v šoli pojem kakšni dve porciji hrane ki jo ponudijo za malico, nato pa grem na wc in vse izbruham. Včasih so dnevi ko tega ne morem storiti ker so moji prijatelji poleg ali pa je že par deklet ne wcju. Če mi v šoli ne uspe bruhat izbruham vse kar se še da doma.
Imela sem že faze kjer nisem jedla nič in se odločala če bi pojedla v tistem dnevu večerjo ali pa počakala na naslednji dan in jedla zajtrk (ki je običajno bila kakšna porcija kruha, redko kdaj sem ga sploh celega pojedla).
Nikoli se ne počutim sito in to sem že povedala prijateljici s katero se več krat pošaliva o tem. Ko v šoli vse izbruham (ali pa vse, kar gre v 5ih minutah) se vrnem k pouku kot da nič ni bilo.
Skrbijo me samo posledice, ki se lahko pojavijo zaradi konstantnega bruhanja saj vem, da so učinki konstantnega bruhanja hujši kot pa stradanja (zavedam se da je oboje slabo ampak človeško telo je prilagojeno stradanju ne pa konstantnemu bruhanju).
Zanima me če je to kaj takšnega da bi mogla povedati psihologinji/psihijatru ali pa bi počakala pa probala razrešit ta problem po svoje (če mi ne bi uspelo bi v tej situaciji povedala psihologinji/psihijatru)?
Hvala da ste prebrali moje sporočilo, lep dan še naprej."
To je le eno izmed pisem. Koliko pa je tistih, ki o svojih težavah nikoli ne spregovorijo?
Viri: www.tosemjaz.net, nisiokejpovejnaprej.si, Profimedia
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del