Pa vendar starši pogosto ne želijo izreči teh besed. Ste se tudi sami znašli v takšni situaciji?
Zagotovo ste najprej pomislili na besede: rad/a te imam. Tudi te so izjemno pomembne, vendar mislimo na nekaj drugega ...
- Preverite tudi: Tega NIKOLI ne bi smeli reči introvertu! ali pa Božanska jesenska sladica: Pripravite mousse iz buče s kokosovo smetano (brez sladkorja)
Prav tako je pomembno, da otroku poveste, da ga slišite in:
oprosti, naredil/a sem napako. Naj to popravim.
Tako hitro kaznujemo otroke, ko naredijo nekaj narobe, sami pa takšna ravnanja raje skrijemo, se največkrat ne opravičimo otroku in ne naredimo ničesar, da bi situacijo spremenili. Kako bomo otroka naučili, naj se opraviči prijatelju, bratu ali sestri in drugim, če sami nismo vzor? Priznanje napake vam ne bo vzelo spoštovanja, ki ga imate pri otroku. Še vedno bo vedel, kdo je glavni in koga mora upoštevati.
Verjetno se težko opravičimo, ker čutimo odgovornost in menimo, da bi vedno morali imeti prav, da bo otrok sledil našim dobrim zgledom.
Pa vendar, česa se otrok nauči s tem, ko se opravičilu izognemo?
- Opravičilo zanje pomeni, da ste storili nekaj, česar ne bi smeli. Nekaj, kar prepovedujete tudi njim.
- Vredu je, če se zmotiš in se potem ne opravičiš, niti ne popraviš napake. Takšni odnosi so običajni.
- Ko se opravičiš, izgubiš del spoštovanja.
- Opravičilo je nekaj, kar nikakor nočeš narediti, razen če si v to prisiljen.
Verjetno ne želite otrokom predati zgornjih lekcij, kajne? Ne bi bilo bolje, če bi jih učili spodnjih stvari?
- Vsi včasih naredimo napake, in to je povsem vredu, dokler se opravičiš in jih skušaš popraviti.
- Včasih koga prizadanemo. To moramo zaznati, se mu opravičiti in tega ne smemo več početi.
- Ko se opravičiš, se druga oseba počuti bolje.
- Ni potrebe po tem, da te je sram, ko se moraš opravičiti. Vsi se bomo potem počutili bolje.
Kdaj bi torej morali premisliti o tem, da se opravičite?
Opravičite se, ko naredite nekaj, kar ne želite, da počne tudi otrok. Ko mu na primer skačete v besedo, ga zmotite med kakšnim opravilom, kaj pozabite povedati ... Preprosto recite nekaj v smislu: oprosti, ker te motim, kar nadaljuj z opravilom.
Opravičilo je pomembno takrat, ko otroku nekaj veliko pomeni, vi pa tega niste zaznali tako. Na primer: Oprosti, zares sem rekel/rekla, da gremo popoldne v park, pa sem pozabil/a. Zdaj je za to prepozno, lahko pa gremo jutri. Pokazali boste, da niste popolni in da napake lahko tudi popravimo.
Včasih se pač zgodi, da situacija uide izpod nadzora in začnete vpiti na otroka iz obupa ali jeze, ker vas spet ni ubogal. Ko se pomirite, razložite situacijo otroku in se opravičite, opraviči pa naj se tudi on, če je naredil kaj narobe. Recite na primer: Včeraj je bilo zares stresno. Kričal si, spet nisi pospravil igrač, zato sem tudi jaz začel/a vpiti nate. Oprosti, če te je to prestrašilo. Moja naloga je, da te učim in vzgajam. Tudi ti si naredil napako, zato bi se moral opravičiti.
Izognite se temu, da bi iskali izgovore za svoja dejanja in jih nekako opravičevali kot pravilna, čeprav veste, da niso bila. Skupaj z otrokom naredite načrt, kako lahko kaj popravite in to zares storite. Tu bo dobil zgled, kako ravnati, ko je nekaj narobe.
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem