Zmagovalka hrvaškega šova Gospodin Savršeni se je v preteklosti borila z motnjami hranjenja.
Kajo Casar smo prvič spoznali v slovenski različici šova Sanjski moški, kjer je že ob prihodu pokazala, da ni tipično dekle iz resničnostnih oddaj. Namesto visokih pet je s sabo prinesla nogometno žogo. Letos smo jo znova spremljali na malih zaslonih, tokrat v hrvaškem šovu Gospodin Savršeni, kjer je stopila še korak dlje. Prejela je zadnjo vrtnico in postala zmagovalka šova.
View this post on Instagram
Šport jo spremlja vse življenje
Šport je bil del njenega življenja od nekdaj.
"Že od otroštva se ukvarjam s športom. Pri 5 letih sem začela trenirati karate, ki sem ga trenirala 9 let," nam je pred leti v intervjuju povedala Kaja. V tem času je dosegla tudi vidne rezultate in trenirala za reprezentanco. Kasneje jo je pot vodila še v košarko, nato pa v nogomet, kjer se je zares našla.
Čeprav ji je poškodba kolena prekrižala načrte, ni odnehala. Ostala je v nogometu, le v drugačni vlogi. "Naredila sem licenco za sodnico," razloži. Šport tako ni bil več le tekmovanje, ampak način življenja.
Kasneje se je ravno zaradi ljubezni do športa odločila za študij kineziologije v Kopru. Hitro po koncu šova Sanjski moški pa se je preselila na otok Tenerife, kjer se je popolnoma zaljubila v surfanje. Ravno ljubezen do tega športa je v zadnjih letih predajala tudi drugim, z delom v šoli surfanja.
View this post on Instagram
A za to samozavestno in aktivno podobo se skriva tudi težje obdobje, o katerem odkrito govori.
Dolgoletna borba z motnjami hranjenja
Njena zgodba z motnjami hranjenja se je začela precej zgodaj.
"Vse se je začelo ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo, ko sem pridobila nekaj kilogramov. Sicer ni bilo nič kritičnega, a sem se s tem obremenjevala. Takrat sem na socialnih omrežjih opazovala različne manekenke in si želela imeti podobno postavo, kakor one," se spominja.
Zato je sklenila, da nekaj spremeni.
"Naredila sem načrt, da bom začela nekoliko manj jesti, izgubila tistih nekaj kilogramov in se počutila bolje. Začelo se je čisto spontano in neškodljivo; iz svoje prehrane sem izključila najprej sladke pijače, nato še sladka živila, mastno hrano ... Z izključevanjem živil in posledičnim izgubljanjem kilogramov se nisem znala ustaviti. Vse skupaj se je vse bolj stopnjevalo do točke, ko nisem jedla praktično ničesar. Dogajalo se je, da sem denimo v celem dnevu pojedla zgolj pol žemljice kruha."
Njena telesna teža je začela vse bolj upadati.
"Iz 56 kg sem tako v enem letu prišla na 40 kg, kar je za mojo višino bilo absolutno premalo. V tistem obdobju tudi nisem ničesar trenirala, saj enostavno nisem imela moči za gibanje."
Kasneje sta tudi starša opazila, da nekaj ni v redu, a preprosto nista znala ukrepati. Kaja tudi sama priznava, da ni vedela, kaj naj stori.
"Prva, ki sta ukrepala, sta bila moja starša. Ker smo vsi imeli zelo drugačen način življenja, smo redko jedli skupaj in na začetku nista sploh opazila, koliko malo v resnici pojem. Šele, ko smo šli skupaj na morje, sta videla, koliko sem zares shujšala. Takrat sta začela gledati na to, da več jem, a pri motnjah hranjenja je veliko odvisno od nas samih – praktično nemogoče me je bilo prepričati, naj jem več.
Peljala sta me tudi k zdravniku, kjer sem po odvzemu krvi izgubila zavest. Takrat sem se prvič tudi sama zavedala, da je nekaj res narobe. A kljub zavedanju še vedno nisem vedela, kaj narediti in kako si pomagati. Bolezen je bila močnejša od mene.
Slabo leto kasneje sem delala sodniške norme, ki jih nisem opravila, saj enostavno nisem imela kondicije. To je bila zame velika streznitev. Po tem sem si poiskala zdravniško pomoč, začela veliko delati na sebi in prebrala veliko knjig na temo motenj hranjenja in osebne rasti, pomagal mi je tudi osebni trener. Rekla bi, da se je komaj takrat zares začelo moje okrevanje."
Dodaja, da je tudi družina pri tem igrala pomembno vlogo in da je podpora bližnjih bila neprecenljiva.
"Ogromno vlogo je igrala podpora družine. Poleg tega pa tudi moja volja; v tistem obdobju sem res veliko delala na sebi. Sledila sem mnogim puncam, ki so se same borile z motnjami hranjenja in njihove zgodbe so me motivirale, da se rešim tudi sama. Včasih pomaga že to, da vemo, da nismo sami in da stvari lahko gredo na boljše."
Danes o tem govori brez zadržkov, tudi zato, ker želi pomagati drugim. Dobila je že veliko sporočil deklet, ki se še vedno soočajo s podobnimi težavami.
Tudi ljubezen do športa je bil pri njenem okrevanju bila ključnega pomena. Ne kot pritisk, ampak kot cilj.
"Če ne bi delala licence za sodnico, mogoče ne bi nikoli prišlo do tistega 'klika', da je nekaj potrebno spremeniti. Tudi v času okrevanja sem pogosto razmišljala o tem, da si želim vrniti k športu, za kar sem mogla nabrati več moči; to pa ni bilo mogoče, dokler sem jedla tako malo. Kot že omenjeno, sem imela tudi osebnega trenerja, ki mi je svetoval glede ustreznih vadb in prehrane zame. Tako je bilo okrevanje še bolj uspešno,"
Danes ima do hrane precej bolj sproščen odnos.
"Danes jem dokaj zdravo. Dnevno pojem veliko sadja in zelenjave, a se tako prehranjujem zato, ker mi to res ustreza in se po taki prehrani dobro počutim. Se pa ne omejujem in če imam željo po nečem 'nezdravem', si privoščim tudi to. Prav tako se ne omejujem količinsko; ne tehtam si obrokov ali posameznih živil, temveč pojem toliko, kolikor mi paše."
Kot kaže danes, Kaja živi precej drugačno življenje kot v obdobju, ko se je borila sama s sabo. Ima dovolj energije za gibanje, ki ji pomeni toliko kot nekoč, obenem pa ohranja zdrav in sproščen odnos do hrane in telesa.
Če smo jo pred leti spremljali kot dekle, ki še išče ravnotežje, danes deluje bolj mirna, samozavestna in trdno na svoji poti. Zmaga v šovu Gospodin Savršeni pa njeni zgodbi doda še eno noto: kot kaže, je našla tudi ljubezen.
Celoten intervju s Kajo Casar si lahko preberete TUKAJ.
