Tekmovalka oddaje Sanjski moški, Kaja Casar, o motnjah hranjenja: "Dogajalo se je, da sem v celem dnevu pojedla zgolj pol žemljice kruha"

Tekmovalka oddaje Sanjski moški, Kaja Casar, o motnjah hranjenja: "Dogajalo se je, da sem v celem dnevu pojedla zgolj pol žemljice kruha" (foto: zasebni arhiv Kaja Casar (tekmovalka Sanjski moški)) zasebni arhiv Kaja Casar (tekmovalka Sanjski moški)
31. 5. 2021

Kaja Casar je 22 let stara punca, ki smo jo spoznali v oddaji Sanjski moški. Že prvi večer je navdušila tako, da je prišla z nogometno žogo. Kasneje se je izkazalo, da je punca velika ljubiteljica različnih športov; govora je bilo predvsem o fitnesu in nogometu. Ob vsem tem pa se je borila tudi z motnjami hranjenja. 

Tudi njen študij je športno obarvan, saj študira kineziologijo v Kopru. V oddaji pa je omenila tudi, da se je pred leti borila z motnjami hranjenja.

Kajo smo povabili na intervju, kjer smo se pogovarjali predvsem o športu, njeni nadaljnji karierni poti in premagovanju motenj hranjenja.

Si se po sprostitvi ukrepov že vrnila v fitnes?

Da, sem se že vrnila in že pridno treniram. Povezala sem se tudi z osebno trenerko, s katero sodelujem in ji pomagam pri delu, sem pa tudi sama v postopku pridobitve licence za osebno trenerko. Zaradi ukrepov se je zadeva nekoliko zavlekla in lahko komaj sedaj opravljam praktični del, se pa že veselim vseh izkušenj na tem področju.

Kdaj se je rodila tvoja ljubezen do športa?

Že od otroštva se ukvarjam s športom. Pri 5 letih sem začela trenirati karate, ki sem ga trenirala 9 let. Bila sem precej uspešna, trenirala sem tudi za reprezentanco. Kasneje sem se preizkusila tudi v košarki, nato pa sem se usmerila v nogomet, ki sem ga zelo vzljubila. Zaradi poškodbe kolena sem se odločila treninge opustiti, ker pa sem še vedno želela ostati povezana z nogometom, sem kasneje naredila licenco za sodnico.

S katerimi športi se trenutno ukvarjaš?

Trenutno najpogosteje obiskujem fitnes, kjer opravljam različne vadbe. Včasih je to trening z utežmi, spet drugič HIIT trening, tretjič vadba z lastno težo, ob lepem vremenu pa zelo rada tudi tečem.

Všeč mi je raznolikost, saj se hitro naveličam enake vadbe vsak dan. Opažam pa, da ima šport res veliko vlogo pri mojemu počutju – že med snemanjem oddaje sem bila prav slabe volje, če si v dnevu nisem mogla vzeti vsaj kakšne ure za gibanje.

A je kakšen šport, ki ti ni všeč in zakaj?

Šport, ki ga res ne maram, je gimnastika. Imela sem jo v prvem letniku študija in takrat ugotovila, da mi elegantni športi ne ležijo – rada jo pogledam, ampak res ni zame. (smeh)

V oddaji si omenjala motnje hranjenja – kako se je vse skupaj začelo?

Vse se je začelo ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo, ko sem pridobila nekaj kilogramov. Sicer ni bilo nič kritičnega, a sem se s tem obremenjevala. Takrat sem na socialnih omrežjih opazovala različne manekenke in si želela imeti podobno postavo, kakor one.

Naredila sem načrt, da bom začela nekoliko manj jesti, izgubila tistih nekaj kilogramov in se počutila bolje. Začelo se je čisto spontano in neškodljivo; iz svoje prehrane sem izključila najprej sladke pijače, nato še sladka živila, mastno hrano ... Z izključevanjem živil in posledičnim izgubljanjem kilogramov se nisem znala ustaviti. Vse skupaj se je vse bolj stopnjevalo do točke, ko nisem jedla praktično ničesar. Dogajalo se je, da sem denimo v celem dnevu pojedla zgolj pol žemljice kruha.

Iz 56 kg sem tako v enem letu prišla na 40 kg, kar je za mojo višino bilo absolutno premalo. V tistem obdobju tudi nisem ničesar trenirala, saj enostavno nisem imela moči za gibanje.

Kdaj si se zavedala, da je zadeva šla predaleč?

Prva, ki sta ukrepala, sta bila moja starša. Ker smo vsi imeli zelo drugačen način življenja, smo redko jedli skupaj in na začetku nista sploh opazila, koliko malo v resnici pojem. Šele, ko smo šli skupaj na morje, sta videla, koliko sem zares shujšala. Takrat sta začela gledati na to, da več jem, a pri motnjah hranjenja je veliko odvisno od nas samih – praktično nemogoče me je bilo prepričati, naj jem več.

Peljala sta me tudi k zdravniku, kjer sem po odvzemu krvi izgubila zavest. Takrat sem se prvič tudi sama zavedala, da je nekaj res narobe. A kljub zavedanju še vedno nisem vedela, kaj narediti in kako si pomagati. Bolezen je bila močnejša od mene.

Slabo leto kasneje sem delala sodniške norme, ki jih nisem opravila, saj enostavno nisem imela kondicije. To je bila zame velika streznitev. Po tem sem si poiskala zdravniško pomoč, začela veliko delati na sebi in prebrala veliko knjig na temo motenj hranjenja in osebne rasti, pomagal mi je tudi osebni trener. Rekla bi, da se je komaj takrat zares začelo moje okrevanje.

Kaj ti je pri premagovanju motenj hranjenja najbolj pomagalo?

Ogromno vlogo je igrala podpora družine. Poleg tega pa tudi moja volja; v tistem obdobju sem res veliko delala na sebi. Sledila sem mnogim puncam, ki so se same borile z motnjami hranjenja in njihove zgodbe so me motivirale, da se rešim tudi sama.

Včasih pomaga že to, da vemo, da nismo sami in da stvari lahko gredo na boljše. Ravno zato sem se tudi sama odločila, da o motnjah hranjenja javno spregovorim in od takrat sem dobila že veliko sporočil od punc, ki še vedno bijejo to bitko.

Mateja Šafhalter
Kakšno vlogo je igral šport pri borbi z motenj hranjenja?

Seveda je tudi ljubezen do športa pripomogla k temu, da sem se sploh odločila za okrevanje. Če ne bi delala licence za sodnico, mogoče ne bi nikoli prišlo do tistega „klika“, da je nekaj potrebno spremeniti. Tudi v času okrevanja sem pogosto razmišljala o tem, da si želim vrniti k športu, za kar sem mogla nabrati več moči; to pa ni bilo mogoče, dokler sem jedla tako malo.

Kot že omenjeno, sem imela tudi osebnega trenerja, ki mi je svetoval glede ustreznih vadb in prehrane zame. Tako je bilo okrevanje še bolj uspešno.

Kako je pa danes – se držiš kakšne posebne prehrane?

Danes jem dokaj zdravo. Dnevno pojem veliko sadja in zelenjave, a se tako prehranjujem zato, ker mi to res ustreza in se po taki prehrani dobro počutim. Se pa ne omejujem in če imam željo po nečem „nezdravem“, si privoščim tudi to. Prav tako se ne omejujem količinsko; ne tehtam si obrokov ali posameznih živil, temveč pojem toliko, kolikor mi paše.

Jemlješ kakšne prehranske dodatke?

Od dodatkov jemljem omega-3, pozimi pa sem jemala tudi vitamin D3. Občasno si v jed dodam tudi kakšno merico proteinov, a je to precej redko. Trudim se, da z dodatki ne pretiravam.

Ali bi kot bodoča osebna trenerka rada pomagala tistim, ki se borijo z motnjami hranjenja?

Trenutno še nisem točno definirala, kakšna je moja ciljna skupina. Želim si delati z različnimi ljudmi, ne glede na to ali so začetniki, nadaljevalci, imajo kakšne težave ...

Kar se motenj hranjenja tiče, pa mislim, da oseba v prvi vrsti potrebuje zdravniško pomoč – to je lahko osebni zdravnik ali psiholog, odvisno od posameznikov in tega, kar jim ustreza. Šele po tem prvem koraku bi svetovala ukvarjanje s športom.

Kaj bi kot (bodoča) osebna trenerka/kineziologinja želela predati na ljudi, ki se prvič začenjajo ukvarjati s športom?

Rada bi jih spodbudila k temu, da začnejo v športu uživati. Ne želim si strank, ki bi k meni prišle samo zato, da izgubijo par kilogramov in se potem vrnejo na stara pota. Rada bi, da gibanje postane del njihovega vsakdana. Ni nujno, da recimo vsem leži fitnes – želim si samo, da vsak človek najde aktivnost, ki mu je res všeč in, ki se jo bo z veseljem udeleževal.

Pripravila: Veronika Sivka