"1 uro na dan sem preživela brez elektronskih naprav, kar mi je dalo vedeti ..." (osebna zgodba)

"1 uro na dan sem preživela brez elektronskih naprav, kar mi je dalo vedeti ..." (osebna zgodba) (foto: profimedia) profimedia
1. 4. 2021

"Opazila sem, da telefon prenašam s seboj kot dojenčka. Z mano gre celo, ko zjutraj pripravljam zajtrk in imam zaposleni obe roki. To je v meni prižgalo alarm in odločila sem se, da je čas za izziv: 1 ura na dan brez elektronskih naprav!"

"Sprva sem mislila, da se bo izziv nanašal samo na telefon, ampak sem ga potem razširila na vse elektronske naprave. Upala sem, da bom po koncu imela z njimi bolj zdrav odnos in ne bom tako odvisna od teh napravic. Upala sem tudi, da bom končno dojela, da se v eni uri ne zgodi nič tako pomembnega in da ničesar ne zamujam. Kdo ve, morda najdem kakšen nov hobi ali se prebijem čez kup revij na moji mizi. 

V splošnem pa sem se hotela zavedati, koliko časa dnevno preživim na telefonu in kako navezana sem nanj. In ta podatek sem tudi dobila. Bila sem precej šokirana. 

Tako je potekal moj mali eksperiment. 

DAN 1

Pravzaprav sploh nisem morala dobro začeti izziva brez telefona. Ko sem preklopila v letalski način in ga odložila, sem pograbila zvezek, da bi zapisovala svoje občutke. Ampak brez telefona nisem niti vedela, kateri datum naj zapišem na vrh strani. 

Med večerjo sem brala revijo, ki je navajala veliko virov in vzporednic, zato sem se zelo težko uprla brskanju po spletu. In ko me je fant vprašal, če imam jutri čas iti z njim v trgovino po nakupih, nisem morala preveriti svojega urnika. Uprla sem se telefonu, vendar sem namesto tega odprla prenosni računalnik in preverila koledar. 

Takrat sem se odločila, da bom morala izziv razširiti na vse elektronske naprave. 

Po večerji sem si privoščila sladico, ki je bila preveč srčkana, da je ne bi objavila na Instagramu. Na srečo je bila tako okusna, da nisem imela težav z vilico zakopati vanjo, ne da bi jo prej delila s svojimi sledilci. 

Po večerji sem nadaljevala z branjem in se zelo težko upirala, da ne bi na spletu sproti preverjala, kar me zanima. Odštevala sem minute do konca ure brez elektronskih naprav.

Prvi dan mi je dal vedeti, kako velik je pravzaprav moj problem in predvsem za kaj vse uporabljam telefon - tudi za dejavnosti, ki naj bi bile počitek od ekranov, kot je branje. 

MED TEDNOM

Najlažji dan brez telefona je bil petek, ker sem komaj čakala, da izključim računalnik in začnem z vikendom. Brez telefona sem preživela kar dve uri, in ko sem čas hotela še podaljšati, se je pojavil občutek, da nekaj zamujam. Seveda sem imela v tem času malo obvestil in nobeno ni bilo zelo nujno, in to je pomirilo moje strahove. 

Dan prej sem v skupinskem pogovoru tipkala kot nora, saj sem hotela pomagati prijatelju, in ko je bila težava odpravljena, je bilo prav prijetno malce odložiti telefon. 

Za vikend sem se odločila, da svoj čas brez ekranov preživim na sprehodu. Vseeno sem telefon vzela s seboj zaradi varnosti, vendar je ostal v mojem žepu. Slušalke sem pustila doma. Med sprehajanjem sem opazila veliko več stvari kot običajno, pravi izziv pa se je zgodil, ko sem se ustavila v kavarni, da bi vzela kavo za seboj. Čakati na kavo brez telefona je bilo zelo čudno, saj nisem niti vedela, kam naj usmerim pogled, da natakarici ne bi bilo neprijetno. Borila sem se z impulzom, da bi pograbila telefon in malce pobrskala po spletu. 

Vsega skupaj sem čakala manj kot 3 minute in bila sem edina v vrsti brez telefona. 

Ves moj trud se je poplačal v nedeljo, ko sem prejela obvestilo, da se je moj čas pred ekranom zmanjšal za 27 %.

Ni slabo za izziv, ki se je začel v sredo!

ZAKLJUČEK IZZIVA

Med tednom sem hotela najti najboljši čas, ko bi lahko odložila telefon za eno uro. To bi lahko bilo pred spanjem, vendar je moja večerna rutina vključevala preverjanje elektronske pošte, koledarja, vremena in vajo tujega jezika preko aplikacije. 

Ura brez telefona mi je pomagala uvideti, da preverjanje pošte pred spanjem ne pomirja, ampak prej ustvari napetost. 

Zato je bila ura brez ekranov nekje vmes po tem, ko sem zaključila s službo in preden sem se odpravila v posteljo. 

Bila sem pripravljena, da se izziv konča. Brala sem precej več, ampak to je bilo tudi vse. Takrat sem brala nefikcijske stvari, zato sem imela še večjo željo na spletu preveriti kakšno dejstvo. Nakupovalni seznami, rojstnodnevne želje, elektronska sporočila ...  Vse to sem morala zapisati na list in počakati, da mine ta ena ura. 

Zase sem menila, da imam kar zdrav odnos s tehnologijo, med izzivom pa sem ugotovila, kako zelo se zanašam na svoj telefon: je moj vremenar, prijatelj za vadbo, koledar, denarnica ... Izziv me je soočil z mojimi navadami.

Opazila sem, da mi je sedaj precej lažje odložiti telefon ali ga pustiti v drugem prostoru za nekaj ur. Premagala sem tudi strah pred tem, da nekaj zamujam. Obvestila vedno počakajo in redkokdaj so urgentna. 

V nadaljevanju ne bom več imela izziva, bom pa več premisleka posvetila temu, kako pogosto in predvsem za kaj uporabljam elektronske naprave."

Po predlogi Kaley Rohlinger

Preverite tudi 10 znakov, da se vaše življenje spreminja na bolje ali pa Moški, ki počne te stvari, je čustveni psihopat (in ne, ne boste ga takoj prepoznali)