Pa smo tam. V dnevih, ko moramo potegniti črto čez preteklo in si zadati reforme za naslednje leto. Četudi je to morda popolnoma simboličen časovni preskok, je morda vseeno prav, da ga izkoristimo kot morebitni presek življenja, nekakšen interni servis, ko končno vsaj enkrat v letu premislimo, če je pot, po kateri hodimo, prava, smiselna in moralno nesporna.
To slednje sem dodal v primeru, če to bere kakšen politik.
Najboljši povzetek je po mojem mnenju preprosto pomisliti, o čem vse nergamo čez leto, in potem najti najboljšo strategijo, kako se teh izvirov naše nejevolje kar najbolj učinkovito rešiti. Po možnosti za vselej, če ne drugače, pa vsaj tja do marca, ko spet posije malce toplejše sonce in stvari niso več tako turobne.
Iz moje košarice nezadovoljstva z raznolikimi spremenljivkami v okolju sem za to rundo potegnil le tiste najbolj sočne. Tiste, ki me čez leto najbolj grizejo in pestijo in mi kvarijo razpoloženje.
Tule je torej šest stvari, za katere je prav, da jih namerno pozabimo.
1. Strah pred zavrnitvijo.
Živimo v družbi, ko se zdi, da je to, da nam nekdo reče 'ne', nekaj neverjetno katastrofalnega. Vsakršna zavrnitev se zdi kot pretres na najbolj elementarni ravni, sploh če se po daljšem obdobju precej lagodnega in avtomatiziranega življenja ujamemo v udobje domačnosti. V okolje, kjer se spremembe dogajajo redko ali pa sploh ne.
Na drugi strani besede 'ne' niti ne slišimo več veliko, ker nas opozarjajo, da 'ne' prevečkrat pomeni zavračanje morebitnih pozitivnih priložnosti. 'Ne' je tako bolj ali manj rezerviran za kričanje na domače živali, kadar te poskušajo piti vodo iz našega kozarca, in za prodajalce oblačil, kadar jih po ustrezni številki povpraša kakšen revež, ki je v višino zrastel prek slovenskega nacionalnega standarda.
Posledično potem pozabimo, da je zavrnitev v bistvu del realnosti. In da jo moramo na takšen način tudi sprejemati. Zavrnitev je nujni del poti do uspeha. Ko se je prenehamo bati, ji odvzamemo moč.
2. Ljudje, ki nam pijejo energijo.
Ker nimam toliko osebne moči, da bi iz svojega življenja nemudoma izvrgel toksične ljudi, ki mi že leta proizvajajo zgolj stroške za kavo, se mi ta zaobljuba vleče že kar nekaj časa. Je že tako, da je prekinjanje vezi z ljudmi, ki so del našega ožjega ali širšega socialnega kroga, izredno težko. In čisto nič zabavno.
Je pa tudi res, da ohranjanje ljudi, ki nam z obstojem v življenju ne dajo popolnoma nič in ga tudi na noben način ne izboljšujejo, nima smisla. Še več – takšni ljudje, ki nas po možnosti še zavirajo v našem mišljenju, delovanju in načelih, so nepotrebno psihološko breme, ki ga je pametno čim prej odvreči. In verjemite – dlje čakate, težje je.
3. Navade, ki jih sovražimo.
Vsi imamo kakšno, morda celo dve. Naj si bo kajenje ali grizenje nohtov, basanje s čipsom pred spanjem ali poležavanje na kavču, nenadzorovano zapravljanje ali to, da vsako jutro izpustimo zajtrk, ker se nam zdi, da je popolnoma sprejemljivo, če se pozneje v pisarni pasemo na vrečki indijskih oreščkov.
To so tiste navade, za katere vemo, da nam škodujejo, a nikoli ne najdemo pravega trenutka, da se jih lotimo odpravljati.
Novo leto se zato zdi še najbolj primeren trenutek, ker je tudi štetje lažje. Namreč, pravilo je, da potrebujemo 21 dni, da se navade znebimo. Prvi dan januarja se zato zdi idealen začetek takšne odvajalne kure.
4. Primerjanje lastnega uspeha z uspehi drugih.
To je praksa, ki nam je zlezla pod kožo, odkar dovolimo, da imamo svoje informacijske kanale neprestano nasmetene z olepšanimi dosežki drugih. In primerjanje se potem zgodi samo od sebe. Na Facebooku nekdo objavi, da je dobil odlično službo in že se nam v možganih zakuha črn oblak, češ, zakaj on in ne jaz.
A pri takšnih primerjavah vidimo zgolj in samo ta konkretni uspeh drugega. Ne vidimo njegovih treh let brezposelnosti, ne vidimo mizernosti, ki jo je pretrpel, preden je dobil to službo, ne vidimo truda, ki ga je vložil, in dejstva, da bo naslednjih šest mesecev delal do dveh zjutraj, preden se dokaže, da je te službe res vreden. To so trenutki, ki jih Facebook in podobni kanali ne pokažejo. Tako ne moremo vedeti, da se je vsak uspešni človek nekoč počutil kot čista zguba, da je sedel sredi noči na postelji in razmišljal, ali ima vse skupaj sploh smisel.
Zmagoslavni trenutki so na spletu videti prečudovito, a še zdaleč niso edina stvar, ki se ljudem dogaja.
5. Preveč načrtovanja.
Zdaj mi je počasi že precej jasno, da te življenje najlažje potegne za nos, če si narediš načrte, od katerih ne želiš odstopati. Nekako se v vesolju stvari vedno obrnejo tako, da se strogo začrtan seznam opravkov zlovešče zaplete ali celo popolnoma pade v vodo.
Načrtujete, da boste jutri ob šestih popoldne po dolgem dnevu v ponev vrgli dva piščančja zrezka in jih potem dišeča ob sveži solati pojedli med ogledom zadnjega dela svoje najljubše serije? Zna biti, da vas bo že pred prvim grižljajem zmotil kakšen obisk, morda bo zmanjkalo elektrike ali pa boste na solato po pomoti namesto soli stresli sladkor.
Načrti so vsekakor smiselni. So tudi nujni. Vendarle pa ne smejo biti naša edina začrtana pot, ker smo tako lahko zelo hitro razočarani.
6. Nenehna potreba po potrditvi.
Kot je nedavno rekla na novo spoznana kolegica: "Če veš, da si naredil najboljše, kot lahko, potem je to dovolj." In to vsekakor drži.
Potrditev naj bo bonus, ne pa motivacijski faktor.
Pa srečno!
Tekst: Darjo Hrib
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
