Zaradi stresa niste dobili raka: terapevtka pojasnjuje, zakaj za bolezen ne smemo kriviti svojih misli

Ko človek izve za diagnozo raka, se pogosto začne ozirati nazaj in iskati trenutek, ko naj bi šlo nekaj narobe. Je bilo preveč stresa? Preveč dela? Premalo počitka? Je predolgo potiskal čustva vase? Holistična terapevtka za duševno zdravje in licencirana hipnoterapevtka Mirella Rasic Paolini za portal jutarnji.hr opozarja, da lahko takšno iskanje vzrokov hitro preraste v občutek krivde. Stres lahko močno vpliva na naše počutje in telo, vendar to ne pomeni, da je povzročil raka.

Je raka povzročil stres?

Po diagnozi raka se številni ljudje začnejo vračati v mesece in leta pred boleznijo. Sprašujejo se, ali bi lahko kaj naredili drugače. Sem preveč delala? Me je preveč skrbelo? Sem predolgo živela pod pritiskom? Sem spregledala opozorila svojega telesa?

Rasic Paolini pravi, da je kot terapevtka takšna vprašanja slišala že velikokrat. V njihovem ozadju je pogosto strah. Strah, da je telo človeka nekako izdalo, hkrati pa tudi močna potreba po razlagi nečesa, kar se zdi nepravično in kar je težko sprejeti.

Ko se zgodi nekaj tako resnega, kot je bolezen, je povsem človeško, da poskušamo povezati dogodke in poiskati razlog. Vendar se lahko prav pri tem hitro pojavi prepričanje, da je bil za vse kriv stres.

»Ne, raka niste dobili zato, ker vas je preveč skrbelo. Niste ga dobili zaradi težkega življenjskega obdobja. In niste ga dobili zato, ker niste dovolj dobro 'delali na sebi',« poudarja terapevtka.

Stres nedvomno vpliva na telo. Lahko nas izčrpa, moti spanec ter vpliva na razpoloženje, energijo in način, kako skrbimo zase. Vendar ni dovolj znanstvenih dokazov, da bi lahko trdili, da stres sam po sebi neposredno povzroča raka. A rak je kompleksna bolezen, pri nastanku katere sodelujejo številni biološki, genetski in okoljski dejavniki. Njegovega nastanka zato ni mogoče pojasniti z enim čustvom, težkim življenjskim obdobjem ali dolgotrajno zaskrbljenostjo.

Prav zato je po besedah Rasic Paolini pomembno ločiti skrb zase od občutka krivde. Lahko si priznate, da je imel stres pomembno vlogo v vašem življenju, da vas je izčrpal in da bi danes morda želeli nekatere stvari početi drugače. Ni pa treba iz tega sklepati, da ste sami odgovorni za bolezen.

»Za stres nam ni treba skrbeti zato, ker bi bili za nekaj krivi, temveč zato, ker si zaslužimo bolje skrbeti zase.«

Kaj pravzaprav pomeni skrbeti zase?

Skrb zase ni samo dovolj spanja, uravnotežena prehrana, gibanje in počitek. Pomemben je predvsem odnos, ki ga imate do sebe, še posebej takrat, ko vam je težko. Pomeni, da se znate ustaviti in vprašati: Kako sem v resnici? Da prepoznate svoja čustva in si dovolite občutiti strah, žalost, jezo ali negotovost, ne da bi jih morali nemudoma odpraviti ali »popraviti«. Skrbeti zase pomeni tudi učiti se živeti s svojimi čustvi, razumeti svoje potrebe in meje, poiskati podporo, ko jo potrebujete, ter razlikovati med tistim, kar lahko spremenite, in tistim, česar ne morete nadzorovati. Včasih potrebujete počitek, drugič pogovor. Včasih je treba postaviti mejo, spet drugič poiskati strokovno pomoč.

»Skrb zase ni način, s katerim bi lahko preprečili vse težke stvari, ki se nam lahko zgodijo. Je način, da takrat, ko se zgodi nekaj težkega, ne zapustimo samih sebe,« pravi terapevtka.

Zakaj imamo potem občutek, da zaradi stresa zbolevamo?

Kdor je kdaj preživel daljše obdobje hudega stresa, ve, da ta ne obstaja samo v naših mislih. Čutimo ga tudi v telesu. Pojavijo se lahko napete mišice, pospešen srčni utrip, težave s spanjem, spremembe apetita, utrujenost ali občutek nenehne notranje napetosti.

Naše telo ima naravni sistem odzivanja na stres, ki nam pomaga ob nevarnosti in večjih izzivih. Težave se lahko pojavijo, ko ta sistem ostane aktiven predolgo. Dolgotrajen stres lahko vpliva na spanje, raven energije, razpoloženje, uravnavanje čustev in vsakodnevno delovanje.

Zato ni nenavadno, da ljudje po daljšem stresnem obdobju rečejo: »Čutim, kot da me telo ne uboga več.« Ta občutek je resničen in ga ne gre zanemariti. Toda trditev, da stres vpliva na telo, ni enaka trditvi, da stres povzroča raka (ali bilokatero drugo bolezen).

Stres in vpliv na življenjski slog

Dolgotrajen stres na zdravje ne vpliva le prek telesnega odziva nanj. Pomembno vlogo imajo lahko tudi navade, ki jih razvijemo, ko smo dalj časa izčrpani.

Ko smo pod velikim pritiskom, hitreje izpuščamo obroke, se manj gibamo, spimo premalo ali slabo ter iščemo načine za hitro olajšanje, ki nam dolgoročno ne koristijo. Nekdo poseže po cigareti, drugi po alkoholu, tretji se zaradi pomanjkanja energije manj giba.

Zato je pomembno razlikovati med stresom kot izkušnjo ter vedenjem in življenjskimi navadami, ki lahko spremljajo dolgotrajno izčrpanost.

Občasni stres sam po sebi ni nekaj nenavadnega. Je del življenja. Pomembno pa je prepoznati, kdaj izčrpanost traja predolgo in kdaj ne prisluhnemo več signalom svojega telesa.

Ali lahko stres poslabša potek bolezni?

To vprašanje pogosto skrbi ljudi, ki se že soočajo z diagnozo raka. Rasic Paolini poudarja, da je treba pri tem nekaj povedati zelo jasno: strah, žalost, jeza ali tesnoba niso razlog, da je nekdo zbolel za rakom. Prav tako si človek bolezni ni »priklical« s svojimi mislimi. Takšno prepričanje je lahko do človeka, ki se že spoprijema z boleznijo, izjemno kruto.

Kronični stres sicer lahko vpliva na različne procese v telesu in predvsem na to, kako se človek spoprijema z boleznijo. Lahko otežuje spanje, povečuje izčrpanost, vpliva na razpoloženje in oteži vzdrževanje zdravih navad. Zato je med zdravljenjem raka pomembna tudi skrb za duševno počutje. Toda to še ne pomeni, da bo imel človek, ki doživlja stres, zaradi tega slabši izid bolezni. Obvladovanje stresa ni zdravljenje raka in ne zagotavlja ugodnejšega poteka bolezni.

Lahko pa človeku ponudimo podporo, zaradi katere se bo lažje spoprijemal z vsem, kar bolezen prinaša. Zato je smiselno govoriti o celostni skrbi za človeka, ki poleg zdravljenja telesa vključuje čustveno podporo, občutek varnosti, kakovost življenja ter prostor za pogovor o strahu, negotovosti in drugih občutkih, ki spremljajo diagnozo.

Ko »misli pozitivno« postane škodljivo sporočilo

Eden najbolj razširjenih mitov, povezanih s stresom, boleznijo in okrevanjem, je prepričanje, da naše misli v tolikšni meri ustvarjajo našo resničnost, da smo sami odgovorni za vse, kar se nam zgodi.

»Samo misli pozitivno.«

»Ne privlači negativnih stvari.«

»Bolezen pride, ko nisi v ravnovesju.«

Takšne besede so lahko izrečene z dobrim namenom, vendar lahko človeku, ki se spoprijema z resno boleznijo, naložijo še dodaten pritisk in občutek krivde.

Gre za pojav, ki ga pogosto opisujemo kot toksično pozitivnost: vztrajanje pri tem, da moramo biti optimistični, močni in osredotočeni na pozitivne misli tudi takrat, ko doživljamo bolečino, strah ali izgubo. Rasic Paolini pri svojem delu opaža, kako škodljiva so lahko takšna sporočila. Človek s težko diagnozo ne potrebuje še dodatnega bremena in občutka, da mora poleg bolezni »popraviti« tudi svoje misli.

»Bolezen ni posledica pomanjkanja pozitivnosti. Nihče ni zbolel zato, ker ni dovolj verjel, ker ga je bilo strah ali ker je bil kdaj žalosten,« poudarja.

Naša čustva niso sovražniki, ki bi se jih morali znebiti. Strah, žalost, jeza in zaskrbljenost so naravni odzivi na težke življenjske okoliščine. Če jih poskušamo za vsako ceno potlačiti, si pogosto ne zagotovimo miru, temveč ustvarimo še en notranji boj.

Psihološka odpornost ne pomeni, da morate biti vedno pozitivni

Zdrava psihološka odpornost ne pomeni, da morate nenehno razmišljati pozitivno ali se pretvarjati, da je vse v redu. Pomeni, da si znate priznati: Težko mi je. Strah me je. Potrebujem pomoč. Hkrati pomeni tudi zaupanje, da imate v sebi moč in vire, s katerimi se lahko soočate z izzivi pred seboj.

Takšno zaupanje vase ne pomeni prepričevanja, da bo vse dobro ali da lahko nadzorujete vse, kar se vam zgodi. Pomeni prepoznati svojo vrednost in sposobnost živeti tudi skozi okoliščine, ki jih ne morete spremeniti.

Za številne ljudi ima pri tem pomembno vlogo tudi duhovnost, ki jo terapevtka razume kot občutek povezanosti s seboj, življenjem, lastnimi vrednotami in tistim, kar človeku daje smisel. Tudi duhovnost ne pomeni odsotnosti strahu ali nenehne pozitivnosti. Lahko je prostor, v katerem človek najde globlje razumevanje, sprejemanje in zaupanje v svojo sposobnost soočanja z življenjskimi preizkušnjami.

Skrb za duševno zdravje torej ni ustvarjanje »popolnih« misli. Je učenje, kako ostati ob sebi tudi takrat, ko življenje ni popolno, z več sočutja do sebe, sprejemanja in zaupanja v lastno moč.

Kako si lahko pomagate, ko ste pod stresom?

Skrb zase ne zahteva nujno velikih življenjskih sprememb. Pogosto največ pomenijo majhne navade, ki jih redno ponavljamo, in sposobnost prepoznati, kaj v določenem trenutku resnično potrebujemo.

Pomemben je spanec, saj telo potrebuje počitek in čas za obnovo. Pomaga lahko tudi gibanje, pri čemer ni potreben intenziven trening. Za začetek je lahko dovolj že vsakodnevni sprehod. Tudi umirjeno dihanje lahko pomaga pozornost vrniti v sedanji trenutek in umiriti telesni odziv na stres.

Pomaga tudi pogovor. Če svoje skrbi delite z nekom, ki mu zaupate, se lahko zmanjša občutek osamljenosti in notranjega bremena. Svoje mesto ima tudi psihoterapija. Včasih namreč ni dovolj, da poskušamo zgolj »zmanjšati stres«. Koristno je razumeti, zakaj določene situacije doživljamo tako, kot jih, in kako se lahko nanje odzovemo drugače.

Vir: jutarnji.hr