Potrebujete nov izziv in iščete novo znanje? Na primer kako zanetiti ogenj z naravnimi materiali, izdelati orožje, preživeti v naravi?
Notranjec je certificirani inštruktor preživetja v naravi že več kot 25 let. Njegova šola S.S.F.N. – The School of Survival from Nature, pa je njegovo življenje.
Brane T. Červek je v okviru vojaškega programa že uril številne domače in tuje vojake iz specialnih enot ter izvidnike in pilote. Sodeloval je že z vojskami ZDA, Velike Britanije, Avstralije in Francije, doma pa je največ sodeloval z enoto za specialno delovanje, letalsko šolo ter šolo za častnike. Za svoje delo je prejel številne vojaške pohvale in nagrade.
Kako se je vse skupaj začelo?
BTČ: Že od nekdaj sem z naravo, vseskozi me je vleklo vanjo. To je bila čista radovednost, ki me je gonila naprej, zakaj je to in ono. Potem sem videl knjige o preživetju, ki pa so bile po čustveni zaznavi večinoma prepisane ena od druge. Eden je dal lepše fotografije, drugi je dodal risbe, nikoli pa nisem med vsemi temi knjigami našel ene prave, da bi videl izvirnik.
Potem sem šel do starih ljudi in jih vprašal, kaj so jedli med vojno, ko je bila lakota, in dobil sem milijon in eno verzijo. Vse sem preizkusil na sebi in se velikokrat zastrupil, da sem skoraj crknil. Sem pa tako dobil ogromno znanja. Vse, kar danes učim, sem dal tudi skozi sebe in svoje telo.
V gozdu si prebival kar pol leta. Si se za to posebej usposabljal?
BTČ: Posebej za to se nisem nikoli usposabljal. Sem pa poznal zdravilna zelišča, po mami. Ona je obvladala divje rastline, njihovo uporabo kot alternativno medicino. V gozd sem šel kmalu po vrnitvi iz vojske, iz JLA, kjer smo večino časa preživljali na terenskih usposabljanjih. Potem sem prišel tik pred našo osamosvojitveno vojno nazaj. Potem sem se hotel vključiti v našo specialno enoto Moris, toda tam je bilo takrat bolj tako, očala pa frajer pa akcija. Pa sem videl, da ne bo nič iz tega, in sem si rekel: 'Še rabli me boste.'
Potem sem se intenzivno lotil preživetja v divjini. Narava, narava, narava! Pol leta osame v gozdovih je bilo, kakor da bi prej živel drugo življenje. To zdaj je tretje. Drugo je bilo pri domorodcih v Avstraliji. Nekaj od znotraj me zmeraj kliče. Eni slišijo pa grejo, a ne najdejo in potem večno iščejo. Ali pa slišiš, greš in najdeš. Eni pa pač nikoli ne slišijo ničesar.
Pol leta si bil popolnoma prepuščen sam sebi?
BTČ: Da. Prvič sem šel sam za pol leta v naše gozdove, po Velebitu in še južneje. Pol leta sem bil povsem sam, izogibal sem se ljudem. Vse, kar sem potreboval, sem si naredil sam. Lok, puščice, od orožja do orodja. Lovil sem. Kolikokrat sem si moral popraviti čevlje! Naredil sem cementno lepilo, s katerim zlepiš vse, kar češ. Tudi rane. In takoj ko sem ujel žival, sem že imel nadgradnjo. Hrano, usnje, kožo, tetive za orožje, kosti za osti.
Je šlo samo za golo preživetje ali tudi za kaj globljega?
BTČ: Človek mora ogromno delati na sebi. Šlo je za preizkus samega sebe, za ukrotitev ega in za to, da sem bil sam s seboj, da sem izkusil in razumel, ali smo res tako zelo socialna bitja ali lahko živiš sam.
Razčistiti sem hotel sam s seboj od znotraj. Videti, ali človek lahko zdrži sam s seboj in z naravo ali ne more. Gre za notranjo rast, da se prepoznaš. Da zaslišiš srce, da zaslišiš, kako ti po žilah teče kri. Dobesedno čutiš, kako ti na roki ali nogi raste noht. Čutiš, kako ti rastejo lasje. Čutila se tako zelo razvijejo, ko si sam. Zato tudi pravim, da morajo ljudje, če že gredo v naravo, tam tudi obvezno prespati, in če je le mogoče sami. Treba je videti in slišati tisto, česar nočeš. Ker tam je preprosto resnica.
Dokler te nekdo boža in ti govori, ja, ja, to je dobro, dokler ti realnost ne udari kontre, ne veš. S tem se zapreš, verjameš samo v tisto, kar želiš videti in slišati. Ampak zunaj tega vidiš milijon stvari, ko se ti odprejo ta vrata.
